Na junijski seji odbora za pravosodje je poslanec SDS-a Vinko Gorenak nanizal nekaj številk, povzetih po raziskavi Evropske komisije za učinkovitost pravosodja (CEPEJ) s podatki iz leta 2006, ki so pokazale dokaj klavrno sliko slovenskega pravosodja v primerjavi z Avstrijo, Nemčijo in Italijo.

Upoštevajoč številke iz omenjene raziskave, je leta 2006 Slovenija imela daleč največ sodnikov na 100.000 prebivalcev, in sicer kar 50. Avstrija jih je imela več kot pol manj (22,2), Italija več kot štirikrat manj (11), Nemčija pa dobro polovico manj (24,5).

Podatki omenjene raziskave so pokazali tudi, da Slovenija prednjači po številu tožilcev, ki smo jih takrat imeli kar devet na 100.000 prebivalcev, medtem ko so Avstrijci shajali z le 2,6 tožilca, Italijani s 3,8 in Nemci s 6,8 tožilca na 100.000 prebivalcev. Kljub primerjalno velikemu številu tožilcev pa se ti "izkažejo" z najmanjšim številom prejetih zadev na tožilca (519) v primerjavi z Avstrijo (2.821), Italijo (1.317) in Nemčijo (967). Slovenski tožilci so bili najmanj produktivni tudi pri pripadu obtožnih aktov na glavo tožilca (71), kjer so bili znova za večkratnik slabši od kolegov iz Avstrije (353), Italije (257) in Nemčije (234).

Dvomljivci bodo najverjetneje zamahnili z roko, češ, stare, neaktualne številke, zato smo se odločili pogledati, kako se je stanje od leta 2006 spremenilo glede na zadnje raziskave CEPEJ-a in podatke ministrstva za pravosodje ter vrhovnega državnega tožilstva.

Desetine sodišč
Najprej nekaj o strukturi slovenskega pravosodja. Slovensko sodstvo je sestavljeno iz enega vrhovnega in enega ustavnega sodišča, štirih višjih sodišč, 11 okrožnih, 44 okrajnih, enega upravnega ter štirih delovnih in socialnih sodišč, ki imajo še od enega do tri zunanje oddelke. Tožilska struktura je manj obsežna in zajema vrhovno državno tožilstvo, 11 okrožnih tožilstev ter eno specializirano tožilstvo.

Do konca letošnjega leta je bilo v slovenskem sodstvu zaposlenih 976 sodnikov oz. sodnic, oz. tri odstotke manj kot leto pred tem, kar znese 47,4 sodnika na 100.000 prebivalcev, kar je visoko nad evropskim povprečjem, ki je 15,6. Sodnice sicer v našem sodnem sistemu prevladujejo, saj predstavljajo kar 78 odstotkov sodne delovne sile. Poleg sodnikov in sodnic je v slovenskem sodnem sistemu zaposlenih še 447 strokovnih sodelavcev in 2.633 drugega sodnega osebja, skupaj pa jih je bilo na medletni ravni za 8,4 odstotka manj.

Tako na sodnika oz. sodnico danes pride 0,46 strokovnega sodelavca ter 2,7 drugega sodnega osebja, skupaj pa imamo 3,16 nesodnega osebja na sodnika oz. sodnico. To bistveno ne odstopa od evropskega povprečja, ki se giblje med tri in štiri, četudi so v sodstvu že večkrat potožili, da jim nesodnega osebja primanjkuje, zaradi česar se nabirajo zaostanki. Avstrija ima sicer 3,11 nesodnega osebja na sodnika (0,5 strokovnega sodelavca), Nemčija 2,7 (0,43 strokovnega sodelavca) in Italija 3,7 (ni podatka).

V šestih mesecih letošnjega leta je zaposlenim na sodiščih sicer uspelo rešiti 438.519 zadev, čaka pa jih še 295.155 nerešenih zadev, kar je za 11,1 odstotka manj, kot jih je na reševanje čakalo ob koncu lanskega junija.

Številčni, a počasni
Kakšno pa je stanje pri dveh naših sosedah, Avstriji in Italiji, ter v Nemčiji? Sodeč po rezultatih raziskave CEPEJ (raziskava je sicer iz leta 2012, a so podatki iz leta 2010 op. a.), so naši severni sosedje v štirih letih število sodnikov oklestili za skoraj 20 odstotkov, na 17,8 sodnika na 100.000 prebivalcev. Naša zahodna soseda števila sodnikov ni spreminjala. V Nemčiji pa so njihovo število zmanjšali le za 0,8 odstotka, na 24,3 sodnika na 100.000 prebivalcev. Rezi med primerjanimi državami so bili torej pri nas, takoj za Avstrijo, najgloblji, saj se je obseg števila sodnikov od leta 2006 zmanjšal za 5,2 odstotka.

Tudi če pogledamo primerjalne podatke o hitrostih naših sodišč v različnih primerih, ti niso preveč spodbudni. Sodeč po poročilu The EU Justice Scoreboard, ki je izšlo januarja letos, se slovenska sodišča uvrščajo v zgornjo polovico držav po hitrosti, oz. bolje rečeno počasnosti, reševanja nekazenskih zadev.

Ta v povprečju trajajo okoli 200 dni, slabše od nas pa se je odrezalo le osem držav od 24, za kolikor so bili podatki na voljo. V številu nekazenskih zadev na 100 prebivalcev, ki še čakajo na razrešitev, pa je Slovenija nesporna prvakinja, saj ima kar 16 odstotkov prebivalstva na sodišču neko zadevo, ki še čaka na rešitev. Slovenci smo torej narod pravdarjev, ob čemer si verjetno številni mislite, da to ni nič novega, a sodeč po uradnih podatkih, pravde relativno hitro rešujemo.

Med najpočasnejšimi so slovenska sodišča tudi pri razreševanju pravdnih in gospodarskih primerov (več kot 400 dni) ter stečajih podjetij (dve leti). Glede reševanja vseh nekazenskih zadev pa je Slovenija med uspešnejšimi v Evropi, saj se v povprečju rešijo v okoli 180 dneh, kar je precej pod evropskim povprečjem, ki je 249 dni. Je pa slovensko sodstvo z okoli 87 evri na prebivalca med najbolj izdatno financiranimi, saj so pred nami le še Luksemburg, Nemčija in Španija. Sledi nam Avstrija s približno 85 evri, medtem ko Italija v ta namen daje približno 50 evrov.

Tožilstvo le 70-odstotno popolnjeno
Čeprav Odredba o številu mest državnih tožilcev predvideva 262 mest za tožilce, jih je bilo konec leta 2012 skupaj zaposlenih 190 oz. je Slovenija imela 9,2 tožilca na 100.000 prebivalcev. Od leta 2006 se torej ni veliko spremenilo oz. se je število tožilcev malce povečalo. Kot zanimivost - hiter pregled podatkov pokaže, da je nadpovprečno veliko število tožilcev značilno predvsem za države nekdanjega sovjetskega bloka, med razvitimi zahodnimi demokracijami pa imajo veliko tožilcev še Danska, Monako, Švedska, Portugalska, Norveška in Islandija.

V Avstriji se je od referenčne Gorenakove raziskave število tožilcev v štirih letih povečalo za skoraj 60 odstotkov, na 4,1, v Italiji se je zmanjšalo za 13 odstotkov, na 3,3 tožilca, v Nemčiji pa so prav tako zaznali upad števila tožilcev, in sicer za 5,9 odstotka, na 6,4 tožilca na 100.000 prebivalcev.

Pri preverjanju obremenitve tožilcev in posledični primerjavi pa se malce zaplete, saj očitno CEPEJ v svoji raziskavi uporablja drugačno metodologijo kot slovensko tožilstvo, pomembno pa je še opozoriti, da tožilci po različnih evropskih državah nimajo istih pristojnosti, npr. ponekod se tožilci ukvarjajo tudi s civilnimi zadevami, kot so prometni prekrški, zato je število zadev, ki jih obravnavajo, lahko precej veliko. V Sloveniji se tožilstvo ukvarja predvsem s pregonom kaznivih dejanj, na civilnem področju pa lahko vlagajo tudi zahtevo za varstvo zakonitosti.

Odločili smo se, da zato v pregled o obremenitvah tožilcev raje vzamemo novejše podatke vrhovnega državnega tožilstva, pri drugih državah pa smo upoštevali podatke CEPEJ-a. Tako je sodeč po podatkih tožilstva lani na aktivnega tožilca pripadlo 453 zadev, na tožilca pa 341. V Avstriji je ta številka leta 2010 znašala 1.601, v Italiji 1.821, v Nemčiji 880. Mimogrede, pri naši južni sosedi je v povprečju tožilec imel le 140 zadev.

Sosedje nekajkrat boljši ali mi tolikokrat slabši?
Od tu naprej lahko pogledamo tudi, kako učinkoviti so bili slovenski tožilci pri predstavljanju svojih primerov sodiščem. Zoper 12.527 polnoletnih oseb (37 odstotkov ovadenih polnoletnih oseb) in 137 pravnih oseb (10 odstotkov ovadenih pravnih oseb) so tožilci vložili obtožnico. Tako je vsak tožilec v povprečju vložil 67 obtožnic.

Primerjalno gledano je to še vedno nekajkrat slabše od njihovih avstrijskih (212 obtožnic na tožilca), italijanskih (370) in nemških kolegov (206). Bolje so se odrezali le v primerjavi s hrvaškimi tožilci, ki jim je uspelo "proizvesti" le 45 obtožnic na tožilca. Vseeno pa učinkovitost avstrijskega tožilstva pod vprašaj postavlja podatek, da so od 554.251 prejetih primerov tožilci opustili več kot 86 odstotkov primerov. V Italiji je ta odstotek recimo znašal 56 odstotkov, medtem ko je bilo v Nemčiji opuščenih 54 odstotkov primerov. Po končani preiskavi so se slovenski tožilci v 22 odstotkih primerov proti polnoletnim osebam odločili, da jih ne bodo kazensko preganjali, pri pravnih osebah pa so presodili, da se pregon ne izplača v 41 odstotkih primerov.

Zaključna slika vseeno malce bolj spodbudna
Končni kazalnik učinkovitosti tožilskega dela pa je seveda število primerov, ki so se končali z obsodbo. Tu je slovenski sistem pregona malce učinkovitejši, saj je dosegel 28-odstotno obsodilno obsojenost vseh kazensko ovadenih polnoletnih oseb, a zgolj 1,2-odstotno obsodilno obsojenost podjetij.

Tudi v Avstriji odstotek primerov, ki so se končali s sodbo ali kakšnim drugim ukrepom, ni preveč bleščeč, saj je bilo takih zgolj 5,4 odstotka. Za Italijo podatkov ni bilo na voljo, v Nemčiji pa jim je uspelo z zgoraj omenjenimi ukrepi v le 4,3 odstotka primerih. Pri vseh zgoraj navedenih primerih za Slovenijo nismo upoštevali postopkov proti mladoletnim osebam, zato bi se z upoštevanjem tudi te statistike številke malce spremenile, a ne bistveno.

Slovensko pravosodje je torej kadrovsko precej bolj številčno, kot je navada v Evropi, prav tako pa je med najbolj financiranimi, a se pri primerjavi ne izkaže za učinkovito. Na strani števila sodnikov je še veliko manevrskega prostora, prav tako na strani tožilstva, vseeno pa se poraja vprašanje, ali bo to na koncu privedlo do velikega deleža opustitve primerov, kot je npr. v Avstriji. Čeprav lahko slišimo, da rezi niso več mogoči, kar mogoče res drži, očitno ostaja še precej prostora za bolj optimizirano delo sistema, kjer pa je najverjetneje največja težava inercija.