"Eden od mojih ciljev je, da se prepove zanikanje izbrisa, kot se prepoveduje zanikanje holokavsta. Najbolj žalostno je, da imamo po vseh teh dobljenih sodbah še danes zanikovalce izbrisa. Zlasti boli, ko zanikovalci izbrisa prihajajo iz visokih vrst političnih strank in vladnih uradov," pravi Ratko Stojiljković, aktivist za pravice izbrisanih otrok, prostovoljec in član zunajparlamentarne Piratske stranke.

Ratko Stojiljković prihaja iz narodnostno mešane družine. Prav te pa je pogosto doletel izbris. Osebno izkušnjo, ki ga je pripeljala do tega, da se za pravice izbrisanih in drugih deprivilegiranih skupin bori tudi na ulicah, je opisal v oddaji NaGlas!, ki je na sporedu v soboto na TV SLO 1 ob 12.35. Vabljeni tudi k branju!

Ratko, v kolikšni meri je vaše otroštvo zaznamoval izbris očeta iz registra stalnega prebivalstva? Bili ste stari samo 11 let, ko se je začenjala vojna – kot vsako poletje ste bili tudi takrat na poletnih počitnicah v Srbiji, od koder izvira vaš oče …
Ta izbris me je spremenil, zaznamoval za vse življenje, uničil otroštvo, izbrisal naša otroštva in na neki način tudi naša življenja. Vojno smo začutili na počitnicah v Srbiji, kamor smo se odpravljali vsako leto. Ko se je začenjala vojna v Sloveniji, smo mi bili v Srbiji, ko sva se s sestro morala vrniti v Slovenijo, so bile vse poti na Hrvaškem odrezane zaradi nove vojne, tako smo se prek nekaterih zvez 'švercali' in ujeli zadnje letalo Beograd–Zagreb.

Kako se vam je življenje spremenilo?
Takrat sem začel hoditi v peti razred osnovne šole in lahko povem, da sem začutil prvi vtis institucionalnega rasizma, ki se dogaja še danes, spoznal sem se z besedo čefur, naredila se je neka nova subkultura, na katero sem danes izjemno ponosen, ker smo še zmeraj tukaj.

Vaša mama je Slovenka, torej prihajate iz narodnostno mešane družine, izbris je doletel prav veliko takšnih družin. To je še posebej boleče, kajne?
Ta lepa država, v kateri smo skupaj živeli, je prinesla tudi veliko mešanih zakonov. Veliko naših prijateljev – izbrisanih, prihaja iz mešanih zakonov. Moram poudariti, da se je v veliki meri dogajal izbris enega člana, kar je v bistvu pomenilo tudi izbris vseh družinskih članov.

Vaša mama je skrbela za celotno družino, živeli ste od njene plače?
Ko je mojega očeta doletel izbris, ga je doletel tudi izbris iz zaslužene pokojnine, še danes se na neki način tožimo za to. Prva leta izbrisa so me zaznamovala tudi s tem, da je bil oče nonstop doma, vsi smo živeli od mamine plače, pokojna babica je pletla puloverje, ki smo jih prodajali za preživetje … Izjemno jo pogrešam … Takrat se je začela ta naša pot številnih tožb, ki jim še danes ni videti konca.

Morali ste se boriti tudi za stanovanje, v katerem ste živeli, iz katerega vas je obrambno ministrstvo hotelo izseliti.
Veliko izbrisanih je Slovenijo zapuščalo tudi pozneje, v letih 92–93, takrat so nas metali ven iz stanovanja, češ da do njega nismo upravičeni. Moja pogumna mama, na katero sem izjemno ponosen in jo imam neizmerno rad, je takrat z nekaj sosedi, ženami, mamami, začela skupinsko tožbo zoper Mors. In po nekaj letih smo mi to tožbo dobili. Tako da smo lahko ostali v stanovanju in ga odkupili po zasluženi ceni.

Morali pa ste plačevati odvetnike, kar najbrž ni bilo poceni …
Moje otroštvo je zaznamovalo tudi to, da sem zelo zgodaj začel delati, morali smo financirati vse te tožbe proti izbrisu in za očetovo pokojnino, kar nas je vse, tam nekje okrog 2006, pripeljalo do zloma, da so nam odklopili televizijo in elektriko in smo se komaj ven zvlekli. Bi pa tukaj omenil, da številne druge družine niso imele te možnosti in so zapustile državo.

Številni so bili izgnani.
Ja, spomnil bi na zgodbo Dragomirja Petronjića, ki so ga slovenske oblasti izročile hrvaškim in so ga po dolgih 15 letih iskanja le našli v enem od množičnih grobišč (v BiH-u, op. a.), kjer so bili zakopani Srbi. Tako da tukaj zdaj lahko zastavim vprašanje: kakšna je razlika med vojnim zločincem spodaj in tistim policistom, ki ga je, vedoč, kaj se mu bo zgodilo, če ga bo izročil hrvaškim organom, to tudi storil? Načeloma je to bila ena strašna zgodba o izbrisanih, ki so se bali teh deportacij, aretacij. In teh zgodb ni malo.

To je tudi vas pognalo na ulico – postali ste aktivist, pridružili ste se civilni iniciativi izbrisanih, bili ste dejavni v Socialnem centru Rog, opozarjali na krivice tudi na ulici … Brez aktivizma ni šlo?
Ko začneš gledati svoje življenje za nazaj in na napake, ki si jih naredil v življenju, dojameš, da so v veliki meri povezane z izbrisom in odraščanjem v takšnih razmerah. Zato sem začutil, da sem dolžen, da moram opozarjati na ta izbris, da se ne bi zgodili novi izbrisi.

Zato ste se spustili tudi v politiko, dejavni ste v Piratski stranki. Kaj želite doseči?
Po vseh letih v aktivizmu sem dojel, da po vseh naših zmagah ali porazih, od slovenskih sodišč, evropskih sodišč, se še vedno stvari za nas izbrisane niso premaknile naprej. Prejeli smo smešno oziroma nesramno nizke odškodnine. Začutil sem, da je edina pot, s katero lahko svoj boj pripeljemo do konca – politična pot. Iskreno sem si želel biti prvi izbrisani, ki bi bil v parlamentu. V tem času sem se spoznal s Piratsko stranko in sem še danes aktivni član te stranke. Izjemno sem ponosen na te ljudi, res se trudimo na ravni človekovih pravic opozarjati ne samo na izbris, ampak tudi na druge stvari, ki se dogajajo na področju človekovih pravic.

So pa nekateri, ki zanikajo, da se je izbris sploh zgodil.
Ja, eden od ciljev mi je, da se prepove zanikanje izbrisa, kot se prepoveduje zanikanje holokavsta. Najbolj žalostno je, da imamo po vseh teh dobljenih sodbah še danes zanikovalce izbrisa. Zlasti boli, ko zanikovalci izbrisa prihajajo iz visokih vrst političnih strank oziroma vladnih uradov.

Kaj je za vas pomenilo opravičilo Boruta Pahorja za izbris lani ob 30. obletnici? Je to dovolj?
Pomenilo je neko politično gesto, dolgih 30 let je bilo potrebnih, da se država opraviči in s tem aktom takratnega predsednika se je to le končno zgodilo. Tudi na tem mestu bi se mu rad zahvalil. Bi pa pozval vse prihodnje predsednike oziroma predsednice, da sledijo njegovim korakom in da se v vseh novih mandatih spomnijo na pretekle zločine, ki so jih vlade pred njim delale, kajti mi izbrisani iščemo svojo novo spravo. Želimo si, da se to ne pozabi. To opravičilo ni prineslo zadoščenja, ker še vedno polovica izbrisanih čaka na svoje statuse. Je pa to ogromna simbolična gesta, na katero smo ne nazadnje ponosni.

Zločin je dokaj težka beseda, po navadi jo povezujemo z nasiljem, tukaj pa je vseeno šlo za administrativni izbris. Je pa zagotovo najbolj množična kršitev človekovih pravic.
Jaz bi tukaj rekel, da je šlo za zločin in za prvo etnično čiščenje na področju Jugoslavije, kajti več kot 25.000 ljudi je moralo na administrativni ravni zapustiti svoje domove.

Ampak v primerjavi z zločini na drugih območjih nekdanje Jugoslavije pa je vseeno bilo nekoliko drugače, čeprav ne želim zmanjševati pomena vaših izkušenj ... Leto 2013 je bilo za vas prelomno, začeli ste delati kot prostovoljec. Pomagali ste prizadetim v poplavah na Balkanu, beguncem iz Sirije, pomagali ste tudi palestinskim otrokom. Zakaj vas izpolnjuje delo prostovoljca?
Nekako me to vrača v življenje nazaj. Da ti vedeti, da kljub temu, v kako težkih razmerah si sam, obstajajo drugi ljudje, ki so v še težjih. Ko so ti begunci prihajali, se je meni spomin vrnil na leto 1991, čeprav jih nisem razumel, kaj govorijo. Na njihovih obrazih sem videl isto muko, skozi katero smo mi šli.

Preprosto, ko enkrat preživiš ta izbris, ko si bil enkrat na robu preživetja, potem ne znaš drugače kot delati dobro. To sem želel širiti naprej. Posebej sem ponosen na svoje delo s palestinskimi otroki, okrog 65 jih imam v Gazi, nekoč bi jih rad obiskal. Vse to me je nekako pripeljalo do filma, za katerega lahko rečem, da sem se v njem našel kot na svojem življenjskem področju, pa tudi sporočilo, da ne glede na to, kako zelo je slabo, lahko znova zaživite, najdete neko ljubezen v delu in življenju, to je tisto, kar me pri prostovoljstvu in aktivizmu osrečuje.

Lepo, da presegate verske in nacionalne delitve.
Kar je pri nas izbrisanih fascinantno, je to, da v 90. letih nismo padli na to nacionalno in versko delitev, ampak smo bili vsi v istem košu, različne identitete so bile izbrisane, to je tisto, kar želimo promovirati. Imeli smo dovolj vojn, dovolj izbrisov, dovolj zločinov. Čas je, da se na naših napakah učimo.

Kaj pripravljate ob letošnji 31. obletnici izbrisa, čez dva tedna?
Najprej bi se zahvalil Jelki Zorn, Uršuli Lipovec Čebron, Nataši Posel z Amnesty International, Mirovnemu inštitutu, ki nas vsa ta leta podpira. Kot vsako leto imamo predavanja na Fakulteti za socialno delo, pozneje pripravljamo dogodke v novem, alternativnem Placu, nekaj se bo vezlo, bodo razna predavanja o izbrisih, končali jih bomo z dokumentarnimi filmi in z druženjem. Podrobnejšo napoved lahko vsi poiščejo na Facebookovi strani Izbrisana Slovenija.