Vse starejše prebivalstvo je realnost večine zahodnih držav, Slovenija pa pri tem ni nobena izjema, slovensko prebivalstvo se stara celo hitreje od povprečja EU-ja. Ker postajamo družba starejših, se kmalu ne bomo več mogli izogibati problemom, povezanim s tem. V prihodnosti bodo tako neizogibne spremembe na področju socialnega varstva, stanovanjske politike in zaposlovanja. Spremembe bodo zagotovo nujne tudi na področju bivanja.

"Pri nas med staranjem v lastnem domu in v domu za starejše ni dosti druge izbire," je obstoječe stanje na področju bivanjskih razmer starejših pojasnila Alenka Ogrin iz Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS). V zadnjih letih se gradi vse več oskrbovanih stanovanj, ki so sicer ena od vmesnih oblik bivanja, a v Sloveniji "pogrešamo druge skupnostne oblike bivanja starejših v prilagojenih objektih, predvsem za aktivne in samostojne starejše." Torej sobivalne skupnosti, v katerih starejši "lahko neodvisno in samostojno živijo vsak zase in obenem skupaj. Po želji se družijo in si po potrebi pomagajo."

"Ni nam treba izumljati tople vode" – zgled so nam lahko sosednje države
In kako vzpostaviti takšne skupnosti? Alenka Ogrin odgovarja, da je načinov in modelov delovanja takšnih skupnosti veliko, za zgled pa so nam lahko tudi bivanjske skupnosti, ki so se vzpostavile v sosednjih državah. "Na Dunaju v večjih prilagojenih najemnih stanovanjih v lasti občine starejši sobivajo v gospodinjskih skupnostih: vsak ima svojo sobo, ki jim zagotavlja zasebnost, delijo pa si večje skupne prostore - kuhinjo z jedilnico, dnevni prostor, knjižnico, pralnico, shrambo ... Sami se dogovarjajo za skupne dejavnosti, obroke in čiščenje," enega od načinov sobivanja opiše Ogrinova.

Vse več pa je tudi neformalnih pobud, ko "se skupina znancev v zrelih letih odloči za skupno bivanje, kupijo ali najamejo večjo nepremičnino, jo prilagodijo za potrebe staranja, si sami postavijo hišni red, si med seboj pomagajo in delijo stroške. V Španiji starejši ustanavljajo stanovanjske zadruge, ki so se izkazale za imenitne alternative bivanja v starosti." A po besedah Ogrinove nam v Sloveniji "ni treba izumljati tople vode, največ praktičnih napotkov lahko pridobimo iz že delujočih modelov (so)bivanja starejših, tako v tujini kot pri nas, kjer od leta 2017 je deluje gospodinjska skupina v Davči."

Za koga so primerne sobivalne skupnosti?
Alenka Ogrin ob tem opozarja, da so oblike sobivanja primerne "za samostojne in prilagodljive starejše, ki so jim blizu ideje medsebojne pomoči, solidarnosti in si na ta način želijo izogniti osamljenosti in izboljšati kakovost bivanja v starosti." Ko starejši obnemorejo in je potreba po oskrbi večja, "si stanovalci lahko priskrbijo oskrbovalko in si delijo stroške zanjo, ali pa preidejo v institucionalno oskrbo."

Pri nas kljub prednostim, ki jih prinašajo, neformalne bivanjske skupnosti ne zaživijo. To gre pripisati tudi dejstvu, "da je kar 89 odstotkov starejše populacije lastnikov nepremičnine". Na nepremičnino so kljub pogosto visokim stroškom vzdrževanja in neprimernosti za bivanje starejših precej navezani. Precej drugače je na Dunaju, kjer je po navedbah Ogrinova dobra polovica stanovanj najemnih. "Starejšim najemnikom je tako lažje zamenjati navadno z njim prilagojenim stanovanjem, saj niso obremenjeni z lastnino in dediči." Starejši bi se za različne oblike sobivanja lažje odločali tudi, če bi obstajalo več preverjenih alternativnih možnosti bivanja, "tako pa, tudi zaradi pregovorne slovenske navezanosti na lastno nepremičnino, starejši pogosto obtičijo v neprimernih stanovanjih."

Starejši bolj naklonjeni preizkušenim rešitvam
Ker so starejši pogosto tudi ena od finančno najranljivejših skupin, je za mnoge bivanje v oskrbovanih stanovanjih prevelik finančni zalogaj. Pri neformalnih oblikah bivanja pa je zaradi nižjih stroškov bivanja mogoč precejšen prihranek.

Po drugi strani pa se v nekaterih primerih vzpostavi vprašanje dolgoročnosti takšnega bivanja, Ogrinova pojasnjuje: "Če se na primer starejša oseba preseli v hišo k prijateljici in se dogovorita za delitev prostorov, gospodinjskih opravil in stroškov, je takšna rešitev dobrodošla za obe. A po drugi strani, kaj se zgodi, ko lastnica hiše umre? Kako se bodo odločili dediči? Se bo morala sostanovalka izseliti in na stara leta ponovno reševati svoje stanovanjsko vprašanje?" Ogrinova opozarja, da je treba takšne okoliščine predvideti vnaprej in jih tudi ustrezno reševati.

Morda so starejši tudi zaradi tega, da se izognejo morebitnim zapletom, bolj naklonjeni bivanju v skupnosti, ki ga ponuja institucija. Do takšnih ugotovitev je prišel tudi ZDUS med pogovori s starejšimi, ki so poudarili, da jim bivanje v formalnem okviru pomeni varnejšo rešitev. Kakor koli se starejši odločijo, pa Ogrinova zagovarja "povečanje sklada najemnih stanovanj za starejše, saj si večina na stara leta ne želi naprtiti nove lastniške nepremičnine."

Varna oddaja za starejše neprimerne nepremičnine
Da je stanovanjska problematika res "vroča tema", potrjuje tudi projekt Sobivamo Ministrstva za okolje in prostor (MOP), s katerim so se odločili okrepiti politike za starejše. "V okviru projekta Sobivamo je MOP, skupaj s partnerji projekta, v 11 mestnih občinah po vsej Sloveniji pripravil dogodke, na katerih so predstavili modele sobivanja, izkušnje in ideje, prav tako pa so zbirali odzive zainteresiranih," so pojasnili na ministrstvu, kjer trenutno še iščejo ustrezne modele, ki jih bodo preizkusili v pilotnih projektih.

"Prav tako pa bi nove oblike bivanja vnesli v zakon in tako zagotovili večjo varnost," so pojasnili na ministrstvu in dodali: "Jeseni bo podan v javno obravnavo nov stanovanjski zakon, ki bo vključeval tudi nove oblike bivanja, in sicer skupnosti za starejše in skupnosti za mlajše. Pilotni projekt bo vključen v enega izmed novejših projektov SSRS-ja in ga bo pripravila Delovna skupina za starejše, ki ga vodi MOP."

Tudi na ministrstvu so podobno kot na ZDUS-u ugotovili, da starostniki pogosto živijo v prevelikih lastniških nepremičninah, ki so precej drage za vzdrževanje. Na ministrstvu so tako zaznali "ogromno potrebo po razvoju najemnega trga stanovanj za starejše". V to so že vključili Stanovanjski sklad RS-ja (SSRS) in Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prihodnji gradbeni projekti bodo tako usmerjeni prav v ponudbo najemniških varovanih in oskrbovanih stanovanj za starejše. SSRS se je med izvajanjem kampanje odločil ustanoviti javni servis za nepremičninsko posredovanje, ki bo starejšim omogočil varno oddajo prevelike, predrage ali starejšim neprilagojene nepremičnine in na drugi strani varen najem primernega stanovanja s hkratno ohranitvijo lastništva nepremičnine.

Stanovanjski sklad ustanavlja servis za nepremičninsko posredovanje
Na spremembe na področju stanovanjske politike se že tri leta pripravljajo tudi v stanovanjskem skladu. Vse od "sprejetja Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 (ReNSP15-25) se postopno prilagajamo tej svoji prihodnji dejavnosti, ki jo načrtujemo v okviru delovanja javne najemne službe." Pojasnili so, da bo njihov servis za nepremičninsko posredovanje deloval v okviru javne najemne službe, njihova prva naloga pa bo "bo vzpostaviti povezavo in pridobiti zaupanje zainteresiranih starejših lastnikov večjih stanovanj, ki si želijo zamenjavo za oskrbovano stanovanje." Javna najemna služba bo delovala kot posrednik med lastnikom in najemnikom, stanovanja bo upravljala in jih oddajala tistim, ki izpolnjujejo pogoje, v mislih imajo predvsem družine. Najemnikom in najemodajalcem bo na voljo tudi svetovanje, pomagali jim bodo s pravnimi nasveti in vzorci najemnih pogodb.

Sobivanje bi z uvedenimi spremembami po mnenju ministrstva lahko postalo uspešen model bivanja v tretjem življenjskem obdobju, ki bi starejšim med drugim poleg varnosti omogočil tudi vključenost v družbo in aktivno staranje.