"Ustrahovali so me. Vedeli so, kje sem doma. Rekli so, da bodo požgali hišo in v spanju pobili mojo družino, če pobegnem." Prodajali so jo v Zagrebu in v Italiji. Vsaka prostitutka je imela dnevno normo. "Ena je morala delati noseča. Bila je zima, ona pa je bila v osmem mesecu nosečnosti. Če ni prinesla denarja, so ji rezali noge in po 12 ljudi jo je posiljevalo. Potem smo ji druge punce pomagale in je lahko sedela v lokalu."
Stranke, ki so prihajale k Aleši, so bile zelo različne. "Nekateri se pridejo samo pogovarjat. To je zelo naporno, ker vsaka hoče čim prej pozabiti človeka. Nisem jih gledala v oči. Če sem ga pogledala v oči, sem si ga zapomnila in mi je bilo slabo. Prihajali so vsi, od duhovnikov do policistov."
"Če bi mi kdo takrat v šoli pojasnil, kako to poteka, bi se verjetno drugače odzvala. Šele, ko se je človek ulegel name, sem dojela."
Skrivnostni odtenki ultravijolične
Danes ima Aleša težave z odnosi, ne more uživati v spolnosti. V zelo zgodnji mladosti se je s prostitucijo začela ukvarjati sogovornica, ki se predstavi z umetniškim imenom Ula. Ima hudo poškodovan obraz, saj jo je "delodajalec" pretepel, ker hoče prenehati opravljati dejavnost. S prostitucijo je pobegnila iz rejniške družine. Najprej je delala sama, potem pa je k njej prišla stranka, za katero se je izkazalo, da je zvodnik in za katerega je potem morala začeti delati. Pravi, da veliko deklet začne delati na lastno pest. "Ko se na spletu pojavi kakšna nova punca, ki je razmeroma dobro videti, pridejo do nje najprej kot stranke, potem pa ji ponudijo delo pri njih."
Ula pravi, da je eden izmed treh zvodnikov, za katere je delala, policist, vendar mu na sodišču ni bila dokazana krivda. Ima pa tudi dobre izkušnje s policisti: "So kriminalisti, ki so zanesljivi, ki nas resno vzamejo. Ne pa, da rečejo: 'Prostitutka si, sama si si kriva!' Tudi to sem že doživela."
"Veliko deklet potem ostane v tem krogu zaradi groženj. Ker se preprosto bojijo - zase, za svoje otroke, za svojo družino." Delati je morala za tri zvodnike, za enega pravi, da je policist.
Uline stranke so poslovneži, politiki, tudi športniki. Stranke potem na spletu ocenjujejo videz, storitve in prijaznost prostitutk.
Nevidna prostitucija
Pri nas ni organizacij, ki bi povezovale spolne delavce. "To bi moralo obstajati. Več zaščite bi bilo, več kontrole, več ozaveščanja, več bi se vedelo." Prostitucija je v Sloveniji dekriminalizirana, ni pa regulirana. "To pomeni, da nimamo nobene zaščite. Lahko pride tudi nasilna stranka. Bilo bi zelo lepo, če bi obstajal nekakšen sindikat, vendar menim, da se to ne bo zgodilo še zelo dolgo. Naša mentaliteta tega ne sprejema. Če bi bilo spolno delo legalizirano, bi se vsako dekle moralo tudi redno testirati. Širi se ogromno bolezni. Jaz sem dobila papiloma virus in zdaj imam raka na maternici."
Kljub raku Uli ne dovolijo, da bi se prenehala prostituirati. "Še vedno me silijo. Iščejo me, skrivam se pred njimi. Se pa bojim zase. Zelo. Če bi bila prostitucija legalizirana, bi bilo takega nasilja veliko manj. Nihče izmed teh, ki zasužnjujejo dekleta, si ne bi tega privoščil, če bi bili redni nadzori. Veliko manj bi bilo tega. Prva kontrola bi bila prek davka. Tam, kjer je to legalizirano, je veliko več nadzora in punce so veliko bolj zaščitene."
Glede švedskega modela prostitucije, ki kriminalizira stranke in ki ga je sprejela tudi Francija, meni, da ni smiseln. "Najprej je treba zaščititi punce, ampak ne pred strankami. Pred tistimi ljudmi, ki jih prodajajo, kupijo in služijo na njih. Uničili so mi življenje."
So vsi ljudje, ki delajo v spolni industriji, žrtve?
Na nedavni razpravi o prostituciji in seksualnem delu v srednji in vzhodni Evropi in na Balkanu je nekdo sprožili vprašanje o tem, ali so spolni delavci žrtev invazije v njihova telesa. Romunska spolna delavka Roxana Vasi je dejala, da je kakršno koli kriminaliziranje spolnega dela povezano s pogledi na to, kakšna bi morala biti intimnost in kakšna ne. Ne počuti se kot žrtev invazije.
Ivana Radačič z inštituta družbenih znanosti v Zagrebu pravi, da stališče, da je prostitucija izkoriščanje ženske spolnosti in objektifikacija žensk, nikakor ni brez podlage. "Toda ženske postavlja zgolj v vlogo nemočne žrtve. Vse prostitutke niso žrtve in prostitucija ni enoznačna."
Realnih podatkov o prostituciji ni
Kot pravi Radačičeva, je pomanjkanje podatkov značilno za vse države na področju nekdanje Jugoslavije. "V Evropi prevladujeta dva modela. Prvi je švedski, ki ga podpira tudi evropski ženski lobi, drugi pa je model legalizacije, ki ga poznata Nemčija in Nizozemska. V naših državah pa imamo neke čudne modele, ki jemljejo malo iz tega, malo iz drugega. Premalo je raziskav. Politika nikoli ni vključevala spolnih delavk in delavcev v razpravo o prostituciji. Nikoli ni prisluhnila ljudem, ki se s tem ukvarjajo."
Glede političnih čivkov, ki se navezujejo na prostitucijo, pa Ragačičeva pravi: "Stigma vlačuge se nenehno drži žensk. Ali si svetnica ali pa kurba. To stigmo je treba razbijati."
Celoten prispevek z Vala 202:
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje