In kako bo, če bo sploh, odločil nadzorni svet. Govori se o treh možnostih, ena izmed njih je nesklepčnost seje zaradi odstopa najmanj treh nadzornikov. Druga možnost je, da nadzorniki odločanje ponovno preložijo na skupščino, se pravi vlado, tretja pa je odločitev za prodajo.

Igor E. Bergant je v studiu torkovih Odmevov gostil ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, člana izvršnega odbora največje vladne stranke SMC, in Francija Križaniča, nekdanjega finančnega ministra in nekdanjega poslanca Socialnih demokratov.

Kakšen razplet pričakujete jutri? Najprej vi, gospod minister.
Koprivnikar: Jaz na vsak način pričakujem, da bo nadzorni svet o prodaji telekoma odločil, tako kot je že povedal, s svojo izvorno opredelitvijo, ki jo je poslal na vlado, torej da je prodaja ekonomsko upravičena. Postavil je dve dodatni vprašanji, na obe je dobil od vlade zelo jasne odgovore, tako da pričakujemo, da bo ravnal odgovorno in odločil.

Se pravi, odločil za prodajo. Kaj če žogico spet vrne vam, torej vladi?
Koprivnikar: Ne vidim razloga, zakaj bi vrnil žogico vladi, pa tudi dejstvo je, da je družba SDH bila ustanovljena z osnovnim namenom, da odloča o zahtevnih strokovnih odločitvah in da se odmaknejo te odločitve od politike. Vprašanje, ki je bilo morda politično - ali obstaja neka pravna dilema glede strateškosti ali vprašanje delitve jamstev, ampak tukaj gre bolj kot pri jamstvih za delitve dodatnih prihodkov, ki bodo izhajali iz prodaje -, je bilo razrešeno, torej to je strokovna odločitev in tisti, ki so za to postavljeni, naj jo tudi sprejmejo.

Nekateri pravijo, da to seveda je politična odločitev, zato bi bilo prav, da o tem odloča tudi skupščina. Če se bo zgodilo, da bi spet vlada dobila žogico, kaj bi se po vašem mnenju zgodilo?
Koprivnikar: Vrhunska politična odločitev je bila storjena v parlamentu, ko je potrdil prodajo. To je tista najvišja politična odločitev, ki je bila že sprejeta - zdavnaj. Če bi se pa ponovno vrnila v odločanje na vlado kot skupščino, potem seveda bo morala vlada o tem odločati, morda bi se celo že na tej zadnji seje vlade, o kateri smo govorili, lahko to zgodilo, pa nismo imeli pred sabo pogodbe, da bi dejansko lahko rekli, to je pogodba, ki jo potrjujemo, tako da odločitev dejansko sploh ni bila mogoča, čeprav je bil marsikdo tudi k temu nagnjen, da bi preprosto končali to, kar ste vi poimenovali saga o Telekomu. Gre pa samo za zahtevno strokovno odločitev.

Saga zagotovo ni. Gospod Križanič, kakšen je vaš pogled na mogoče jutrišnje scenarije? Kateri je po vašem mnenju najverjetnejši?
Križanič: Poglejte, cena, ki se giblje v medijih, je nekje v bližini knjižne vrednosti. To je za Telekom v bistvu razprodajna cena, to je diskontna cena, to je cena z ogromnim popustom. Na koncu je v tekmi ostal samo eden, drugi se je umaknil. Informacije kažejo, da sta se med seboj dogovarjala.

Imate dokaze?
Križanič: Se pravi, informacije kažejo na to. Ostal je samo eden. Po knjižni vrednosti se prodaja telekomunikacijsko podjetje, ki ima tako rekoč naravni monopol. Sicer ima neke konkurente. Potem, neke zaveze so celo zelo nenavadne, še dodatne, če bodo neke pravde izgubljene in podobno. Potem je videti, da je še celo neka zaveza, da bo tudi T2 prodan istemu kupcu in podobno. Tako da vse to, kar se je nabralo, presega sploh diskusijo o tem, ali prodati ali ne. Po tej ceni je to nemogoče prodati, to je huda kršitev pravil dobrega gospodarja. Pričakujem, da bo nadzorni svet jutri preprosto ugotovil, da skupščina ni potrdila prodaje in da ustavlja postopek. Če so pa tako grozno za to, potem pa naj razpišejo nov prodajni postopek, pripeljejo konkurente in dvignejo ceno najmanj na dvakratnik knjižne vrednosti - najmanj na dvakratnik. V tem primeru seveda država dobi toliko nazaj, da lahko zgradi neki svoj manjši, za svoje potrebe pač, takšne in drugačne, javnih in varnostnih služb, svoje telekomunikacijsko omrežje. Zdaj pa tega ne dobi.

Koprivnikar: Vseeno bi te navedbe malce pokomentiral, ker so zelo posplošene in me zelo motijo, ker krožijo v javnosti. Dogovarjanja - spremlja se prodaja - niso bila nikjer dokazana in tudi sami nismo dobili nobenih otipljivih razlogov, da bi iz tega razloga lahko odstopili od prodaje. Cena je nad borzno, cena je po oceni strokovnjakov, in to različnih hiš, ki so to ocenjevali, maksimum, kar je ta trenutek mogoče doseči, in Telekom s svojimi poslovnimi kazalci v zadnjih letih kaže, da nujno potrebuje strateškega partnerja, strateškega vlagatelja in upam, da tisti, ki za vsako ceno nasprotujejo na podlagi nekih pavšalnih ocen prodaji Telekoma, razumejo, da se igramo z usodo Telekoma, z njegovo poslovno uspešnostjo. Kajti njegov naravni monopol, kot ste ga omenili, je v svetu sodobnih telekomunikacij v zatonu in preživetje nekega lokalnega telekoma brez povezave večje globalne verige preprosto ni mogoče in tisti, ki telekomunikacije spremljajo, vedo, da tu ne gre za razprodajo Telekoma, kot se pogosto imenuje, ampak dejansko za njegovo ohranitev. In če tega ne bomo storili, upam, da se spomnimo zgodb iz bližnje preteklosti, kakšen je bil njihov izid, ko smo mečkali in odlašali, dobre ponudbe pa zamudili.

Križanič: Poglejte, moram protestirati. Tu je bilo toliko enih čudnih stvari povedanih, da se moram odzvati - in sicer borzna cena je seveda zdaj spuščena prek vseh meja. Treba je gledati knjižno vrednost in v primerjavi s knjižno vrednostjo je seveda ta cena, ki se zdaj ponuja, približno enaka. Morda je malo večja ali pa enaka, medtem ko se taka podjetja prodaja, če se jih že prodaja, za večkratnik knjižne vrednosti - gledajo potem denarni tok v času krize, v času recesije. Potem leto 2014 seveda ni nikakršen pokazatelj. Vprašanje je, zakaj so bili leta 2014 tako slabi podatki. Že če gledate leto 2013; leta 2013 je imel Telekom sedemodstotni donos na lastniški kapital. Toliko ne doseže država z nobeno obveznico, z nobenim plasmajem. Država ima v bankah štiri milijarde in pol likvidnih sredstev. Centralna banka ima zunaj sedem milijard likvidnih sredstev. Ustvarja se videz, kot da moramo prodati zaradi nečesa in da je ta trenutek pač tak trenutek, kakršen je, in da je treba pač neki drug trenutek počakati.

Spletna stran tednika Mladina se danes sklicuje na dokument, ki naj bi ga pridobila, in sicer na oceno vrednosti slovenskega telekoma, ki jo je za enega izmed potencialnih kupcev naredilo eno izmed vodilnih podjetij na tem področju, češ da naj bi bila dejanska vrednost Telekoma Slovenije bistveno višja od ponujene cene. Gre za oceno, približno tretjino višjo. Ali to po vašem mnenju, gospod minister, še lahko na kakršen koli način vpliva na odločanje nadzornikov jutri?
Koprivnikar: Poglejte, nadzorniki so tisti, ki morajo strokovno, etično in zakonito odločiti o prodaji. Oni imajo vse podatke, bistveno več podatkov, kot jih ima vlada, kajti vlada je bila seznanjena samo z grobimi povzetki, zaključnimi podatki o prodaji, mi pa nimamo vpogleda v vse postopke, vse cenitve, vse mednarodne študije, ki so jih na SDH-ju seveda izdelali za namen prodaje. In jaz glede odgovornosti nadzornikov seveda ne vidim nobene težave oziroma dileme, ali prevzeti to odgovornost ali ne. Če na podlagi premišljenih podatkov strokovno odločijo, potem ne vidim nobenega razloga, da bi izpostavljali težavo odgovornost. Je pa težko diskutirati o različnih ponudbah, ki baje so nekje bile slišane, o različnih mnenjih, ker je to postala javna diskusija o zadevi, o kateri vem zelo malo, ker nisem strokovnjak za gospodarsko pravo, za trgovanje s podjetji in tisti, ki so za to postavljeni, navsezadnje plačani in usposobljeni, so tisti, ki so tudi na mestu, da odločijo.

Ampak gospod minister, politiki ste pa voljeni zato, da sprejemate odločitve, tudi težke. Theodore Roosevelt, nekdanji ameriški predsednik, je nekoč, takrat ko ni bilo še samostojne Slovenije, dejal: pač, v času odločitve mora politik sprejeti najboljšo dobro odločitev, druga možnost je slaba odločitev, najslabše je, če ne odloči nič.
Koprivnikar: Poglejte, v tem primeru odločanja nimam popolnoma nobenega zadržka, da bi odločili že na nedeljski seji o prodaji Telekoma, če bi bilo to mogoče. Vendar pred sabo preprosto nismo imeli pogodbe, da bi rekli, jo sprejmemo ali je ne sprejmemo. Mi smo bili vprašani za dve stvari, na kateri smo dali kristalno jasne odgovore. In ne vidim nobenega razloga, zakaj bi rekli, da se izmikamo.

Ampak za kakovostno odločitev bi bilo zelo pomembno, da imate pred seboj tudi pogodbo.
Koprivnikar: Lahko, vendar o strokovnih vidikih prodaje Telekoma odloča SDH. Mi smo SDH kot družbo ustanovili zato, da nestrokovno politiki ne bi odločali o visoko strokovnih ekonomskih vprašanjih. Zato smo to družbo ustanovili. Kajti velike, velike težave smo imeli z vmešavanjem politike v strokovna vprašanja, zdaj pa, ko je naloga stroke, da odloči o tem zelo jasnem vprašanju, ali je prodaja ekonomsko upravičena ali ni, se ta spet prelaga nazaj na politike. Jaz sicer nimam nobene težave prevzeti te odgovornosti. Se bom pa zelo nelagodno počutil, ker bom odločal o nečem, kar poznam bistveno slabše kot tisti, ki morajo odločati.

Gospod Križanič, ker ste občasno tudi politik, ste član Socialnih demokratov, ki odločno nasprotujejo prodaji Telekoma, sedite torej v vladi, ki utegne Telekom posredno prodati; kakšen smisel ima potem še, da vaša stranka sploh vztraja v taki vladi?
Križanič: Najprej asociacija: Theodore Roosevelt je bil predsednik, ki je bil znan tudi po tem, da je razbijal monopole in velika podjetja. Tako da so se ga kar bali, dobil je tudi Nobelovo nagrado za mir. Mi seveda smo v vladi, smo resen partner in podpiramo vse resne projekte ter se pač borimo po svoji najboljši vesti in najboljšem znanju, da bi se Slovenija vendarle ubranila pred to razprodajo, ki zdaj poteka.

Ampak da bi pa potegnili odločno potezo, češ Telekom je tako pomemben, da ta prodaja poruši vse mostove, tako daleč očitno niste?
Križanič: Teh pooblastil, da bi te odgovore dajal, pa nimam.