Na onkološki inštitut redno prihaja približno trideset prostovoljcev, večina jih v svoji preteklosti hrani zgodbo, povezano z rakom. Nekateri so ga preboleli sami, drugim je zbolel kdo od najbližjih. Tatjana Samec, ki na Onkološki inštitut prihaja že enajst let, je doživela in preživela oboje.

Pri 15 letih ji je za kostnim sarkomom zbolela edina hčerka, ki so ji morali amputirati nogo in nato še dvakrat operirati metastaze na pljučih. Danes ima dva vnuka, stara eno in tri leta, ki sta pri njej skoraj vsak dan, razen ob torkih, ko obiskuje Onkološki inštitut, takrat mora hči najti varstvo drugje, pravi. "Mi imamo tu nekakšno službo, dežurni smo od 7.00 do 4.00, sicer po manj ur in po več hkrati. A tu smo za pomoč pacientom, svojcem in osebju," pojasnjuje Samčeva, ki svojo odgovornost do inštituta jemlje zelo resno.

"Leta 2007 sem se upokojila in sem takoj prvi dan prišla sem," pripoveduje. Na Onkološki inštitut se iz Zupančičeve jame običajno odpravi peš, le sem in tja, če ima pred sabo naporen dan, se usede na avtobus: "Tudi po hiši zelo veliko prehodimo, ne samo hodimo, tudi kar hitimo, ker se mudi priti z enega konca na drugega, na preiskave. Včasih je to tudi fizično kar naporno delo."

Večina bolnikov se v pogovoru hitro odpre
Prostovoljci bolnike večinoma spremljajo od rešilnih avtomobilov do ambulant, na obsevanja in kemoterapijo. Včasih hospitalizirane bolnike spremljajo v park pred bolnišnico. "Največkrat je želja zelo prozaična," se zasmeji Samčeva: "Morajo na cigareto, pa so preslabotni, da bi lahko hodili, tako jih pripeljemo na vozičku, z njimi posedimo, poklepetamo, pokadijo cigareto ali dve in včasih jim gremo še po kakšno kavo," pripoveduje. Zgodi se, da prostovoljci za bolnika skočijo tudi v trgovino ali lekarno: "Mnogi so zelo nebogljeni, imajo redke obiske ali pa jih sploh nimajo, da bi jim lahko pomagali svojci."

Na vprašanje, o čem se z bolniki pogovarja, Samčeva odgovori: "Mnogi se kar izpovedujejo, hitro sami od sebe povedo, kaj jim je, česa jih je strah, kaj pričakujejo, to je prav neverjetno!" Seveda so nekateri tudi redkobesedni in jim ni do pogovora, pojasni: "Včasih, ko koga ogovorimo, ko vidimo, da bega okoli, išče, gleda napise in ga vprašamo, ali mu lahko kako pomagamo, se zgodi, da tudi prav osorno reče: "Hvala, bom že sam!" Ljudje so v stiski in v takih trenutkih zelo različno reagirajo," a tudi to moramo spoštovati, opozori Samčeva.

"Težko je, ko vidiš, da se jim res iztekajo dnevi"
Nekatere zgodbe na onkološkem inštitutu nimajo srečnega konca. Samčeva pravi, da je najtežje takrat, ko se bolnikom res iztekajo dnevi, ko bi jim želela biti v uteho in pomoč. "Težko je, ko ti mamica pripoveduje, da bo pustila otroka ali celo več otrok. Težko je, ko se zgodi, da je tu zelo mlad bolnik ..." Včasih je težko tudi prebiti led s kakšnim bolnikom, ki si ne pusti blizu, opisuje Samčeva: "A je potem toliko lepše in lažje, ko se končno odpre in včasih poišče tudi strokovno pomoč." Tatjana Samec ob tem opozori, da so prostovoljci kljub vsemu laiki, ki sicer želijo ljudem pomagati, niso pa strokovno usposobljeni. "Ljudje v takih stiskah pa večkrat potrebujejo tudi strokovno pomoč."

"Kakšno uro strahu sem občutila tudi zase"
"Ne morem zanikati, čeprav se nimam za bolnico, da sem tudi jaz imela raka. K sreči je zadoščala le operacija in ni bilo potrebno nobeno drugo zdravljenje. Neko negotovost in vsaj kakšno uro strahu sem občutila tudi zase. Tako se lahko veliko lažje vživim v položaj teh bolnikov in jih lahko tudi pristno in iskreno spodbujam," saj so se najine zgodbe srečno končale, pravi Samčeva. "Moja je sicer pljunek v morje proti hčerini, ampak kljub vsemu sta se obe izkušnji srečno iztekli in to je lahko v pomoč ljudem, ki iščejo vsako bilko, da bi se je oprijeli in ne bi čisto obupali."

Samčeva se je z organizacijo prostovoljstva v slovenskih bolnišnicah ukvarjala tudi profesionalno, zato na Onkološkem inštitutu pomaga usklajevati urnik vseh prostovoljcev, vodi evidence in skrbi za dobavitelje dnevnega tiska. "Poznala sem namen in zahtevnost tega dela, a sem se zelo veselila, da bom lahko tudi sama prostovoljka, ker mi to daje čisto drugačno zadoščenje." Na vprašanje, kaj ima sama od prostovoljnega dela, odločno odgovori: "Ogromno. Ob čisto vsakem človeku, tudi ob takem, ki se zapira in ni pripravljen za kakšno bolj odprto komunikacijo, ko vidiš, da si mu pomagal, da se je lažje znašel, da si naredil nekaj dobrega zanj, je že to krasen občutek ... Da lahko ljudem pomagaš."

Ljudje nismo več navajeni medsebojne pomoči in solidarnosti
Bolniki na onkološkem inštitutu so prostovoljcem izjemno hvaležni. "Zaradi tega mi je včasih prav nerodno," pravi Samčeva in sklene: "Kljub vsemu nismo tako veliko z njimi in jim ne nudimo tako veliko, kot se nekateri zahvaljujejo. Tu se vidi, kako smo ljudje že nevajeni medsebojne pomoči in solidarnosti, da se jim zdi tako velikansko dejanje, če si nekdo zanje vzame 10 minut in jim pri nečem pomaga. Včasih gre ljudem prav na jok, ko se nam zahvaljujejo in ne verjamejo, da so še taki ljudje na svetu, ki so se pripravljeni komu malo posvetiti in mu kaj olajšati. Pri tem vidiš, v kakšnih stiskah in kako osamljeni so v resnici ljudje, ne glede na bolezen, tudi sicer."