Gustinčič je velik del svojega življenja in kariere preživel zunaj Slovenije, a je zase dejal, da je slovenski in srbski novinar (glavni del svoje novinarske kariere je "oddelal" pri jugoslovanskem časopisu Politika, ki je imel sedež v Beogradu), a je dejal, da je za vedno ostal Slovenec, ker je vedel, da mu mama ne bi nikoli odpustila, če bi se odpovedal svojemu narodu.

Največje zgodbe Jurija Gustinčiča
Kot največje zgodbe, o katerih je poročal, je izpostavil afero Watergate, padec Nixona in sovjetsko invazijo na takratno Češkoslovaško leta 1968, kjer je bil med redkimi jugoslavnskimi novinarji. Gustinčič je aktivno novinarsko kariero končal na TV Ljubljana, a tudi po upokojitvi delal kot politični komentator in kolumnist.

Ob predstavitvi dokumentarnega filma o njegovem življenju v Beogradu, katerega avtorica je novinarka TV Slovenija Polona Fijavž, je Gustinčič dejal, da je distanca največja vrlina in cilj novinarja. "Novinar mora vedno pisati z distanco in nikdar zagovarjati tistega, o čemer piše, niti pa tega ne popolnoma zavračati. To do zdaj še nobenemu ni popolnoma uspelo," je povedal.
Gustinčič se je rodil leta 1921 v Trstu. Starša sta bila zagovornika revolucije po zgledu oktobrske revolucije v Sovjetski zvezi, zato je družina čutila veliko pritiskov takratnih oblasti. Družina se je veliko selila, živeli so v Idriji, na Dunaju in Ljubljani ter se leta 1932 preselili v Moskvo. Gustinčič se je šolal v Moskvi, vpisal študij zgodovine in na Radiu Moskva pripravljal oddaje v slovenskem jeziku.

Leta 1951 je Gustinčiča kot novinarja zunanjepolitične redakcije zaposlil časopis Politika v Beogradu. Devet let je bil dopisnik politike iz Londona. Poročal je iz Grčije, Turčije, s Cipra in iz Izraela in Prage poročal ne le za časopis, ampak tudi za TV Beograd in takratno TV Ljubljana. Politika ga je nato poslal v New York, kjer je preživel 13 let, nato pa se je vrnil v Slovenijo in se zaposlil na TV Ljubljana, kjer je delal kot politični komentator in voditelj zunanjepolitičnih oddaj.