Zunaj Nemčije se je reformacija širila na Švedskem in v Angliji, kjer je kralj Henrik VIII. z vladnim odlokom uvedel Anglikansko cerkev. V zahodni Evropi se je deloma širila v obliki kalvinizma, kmalu pa je dosegla tudi dežele Notranje Avstrije in Severno Ameriko.

Nove ideje širijo trgovci in študenti
V slovenskih deželah so se reformacijske ideje začele širiti v dvajsetih letih 16. stoletja. V naše kraje so jih prinesli potujoči obrtniki, trgovci in študenti z italijanskih ter nemških univerz. Zgodovinski viri navajajo, da je bilo v letih 1517-1547 v Leipzigu vpisanih 33 slovenskih študentov, v Wittenbergu 5 in v Tübingenu 2 študenta. Na Slovenskem je reformacija trajala približno sto let in je potekala v več fazah, podpirali so jo zlasti plemiči in meščani.

"V tem zgodnjem novem veku ne moremo več govoriti o triadni strukturi družbe, ki je bila značilna za srednji vek. Se pravi, o strukturi duhovnikov, plemičev in tretjega stanu," opozarja literarni zgodovinar Jonatan Vinkler. "Vsaj od 12. stoletja dalje se uveljavlja čedalje bolj nov sloj ali stan, to je bilo meščanstvo, ki ima močan vpliv predvsem v večjih italijanskih in nemških mestih."

Pri širjenju novih idej je bila pomembna tudi geografska lega naših krajev. "Čez naše kraje potekajo pomembne komunikacije, trgovina sever-jug in vzhod-zahod, ljudje se seznanjajo z novitetami. To pomeni, da so bili naši kraji dobro uglašeni z dogajanjem v velikem svetu. Ljudje so potovali, s sabo so prinašali ne samo knjige, ampak tudi ideje. Z idejami je pa vedno tako, da jih ni mogoče cenzurirati. Prehajajo državne meje in jih ni mogoče zapleniti, sežgati ali kaj drugega z njimi storiti," dodaja Vinkler.

Primož Trubar se bori za novo vero
Vodilna osebnost v prvem obdobju je bil škof Peter Bonomo, sprva duhovnik na Dunaju, pozneje pa se je preselil v tržaško škofijo, kjer je bilo tudi prvo znano žarišče reformacijske miselnosti na Slovenskem. Bil je naklonjen novi veri in je močno vplival na Trubarjev duhovni razvoj, bil je tudi njegov učitelj in dobrotnik.

Okrog leta 1535 je prišel Primož Trubar za slovenskega pridigarja v cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani. Kmalu je postal najvidnejši borec za novo versko miselnost, saj se je v svojih pridigah in nastopih dotikal tudi vprašanj ženitve duhovnikov in oblik podeljevanja evharistije, dveh značilnih in pomembnih točk Luthrovega nauka. Pod Trubarjevim vplivom se je število novi miselnosti naklonjenih duhovnikov še povečalo.

Kot je povedal evangeličanski škof Geza Filo, reformacija sploh ni pomenila iznajdbe nečesa novega, ampak ponovno obuditev že obstoječe krščanske vere. "Ni šlo za povsem nove ideje, kot navadno pravimo, ampak za odkritje Svetega pisma. Krščanska cerkev je šla skozi proces reformacije, skozi proces prečiščenja. Protestantski pridigarji so evangelij počasi, korak za korakom približevali ljudstvu. Začeli so s sveto večerjo pod obema podobama, to je bil iz teološkega vidika prvi impulz, nato je sledilo nestrinjanje s celibatom."

Prve protestantske skupnosti so bile po besedah škofa Fila tudi zelo dejavne. "Prva evangeličanska cerkev je bila zelo živahna, kajti vero so takrat, za razliko od današnjih časov, jemali zelo resno. Izhajali so iz Svetega pisma in vzeli zares to svobodo, ta neposredni odnos Boga do človeka in vernika, brez posrednikov."

Protireformacija – odgovor katoliške Cerkve
Ob vedno bolj razširjeni protestantski miselnosti je ljubljanski škof Krištof Ravbar leta 1525 cesarju tožil takole: "Žalibog je v deželi velika zmeda, ki so jo povzročili zlasti pridigarji, ker spravljajo zoprne reči na prižnico. Povzročajo bolj verske razprtije, nemir in upor, kot pa da bi pospeševali edinost." Svojim poslancem je škof naročil, naj pri cesarju dosežejo, da bi z odločnimi ukrepi končal takšno stanje v deželi.

Proti novim naukom so se borili tudi kranjski deželni stanovi. Deželni glavar Nikolaj Jurišič je leta 1540 dosegel, da je moral Trubar zbežati v Trst. Ko se je na čelo protestantskega gibanja postavilo še plemstvo, se je začel odkrit boj za svobodo protestantske verske misli. Sredi tega boja je dala reformacija Slovencem tudi prvo slovensko tiskano knjigo.

Po letu 1543 se je položaj protestantov na našem ozemlju kmalu znatno poslabšal. Na mesto ljubljanskega škofa je namreč stopil Urban Tekstor, oster nasprotnik protestantizma. Dve leti za tem se je prvič sestal tudi cerkveni zbor v Tridentu, ki je zavzel do protestantizma ostro odklonilno stališče. Nazadnje se je leta 1546 v Nemčiji začela še vojna med katoliškimi in protestantskimi knezi, v kateri so zmagali katoliški, na čelu s Karlom in Ferdinandom Habsburškim.

V drugi polovici 16. stoletja se je v nekaterih delih Evrope v krogih katoliške Cerkve začela pripravljati organizirana protireformacija. Njena najpomembnejša poteza je bilo povečanje cerkvene discipline in papeževe vloge, njen najpomembnejši organ pa je bil novi jezuitski red, ki ga je leta 1540 potrdil tudi papež. Številni protireformacijski ukrepi so konec 16. stoletja zrušili protestantsko cerkveno organizacijo in omejili pripadnost protestantski veroizpovedi vnovič le še na plemstvo.

Vrnitev protestantizma v naše kraje
Kljub mnogo težavam se je nova vera, po besedah škofa Fila, vendarle ohranila. "Ta ponovni, bolj organiziran prihod se je začel šele v prvi polovici 19. stoletja, s prihodom trgovcev, študentov in tovarnarjev v Ljubljano in okolico. Ti so prihajali iz protestantskih dežel, Nemčije, Avstrije, Švice in Francije, vendar se sprva niso smeli javno zbirati pri bogoslužju. Sredi 19. stoletja pa so dobili tudi možnost, da so se organizirali in tako so si zgradili svojo cerkev na Gosposvetski cesti v Ljubljani, ki stoji še danes."

Večina teh vernikov je govorila nemško, saj so prihajali iz nemško govorečih dežel. Kot opozarja evangeličanski škof, pa "ne smemo pozabiti tudi drugega izgona protestantov iz Ljubljane, ki se je zgodil po letu 1945, po koncu druge svetovne vojne – iz nekega sovraštva, ne toliko do protestantizma, ampak do nemškega jezika. Evangeličanska cerkev je bila prepovedana, cerkev so celo spremenili v mizarsko delavnico in šele s prihodom Prekmurcev, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, smo se evangeličani lahko organizirali kot slovensko govoreča cerkvena občina."

Daljšemu pogovoru z Jonatanom Vinklerjem in škofom Gezo Filo prisluhnite v radijski oddaji Sledi večnosti.