"Ta institut je zelo koristen v nekaterih primerih kaznivih dejanj, ko so žrtve zelo izpostavljene in morajo čez cel postopek - pri spolnih kaznivih dejanjih, posilstvih in podobnem," pojasnjuje nekdanji pravosodni minister.

Tudi odvetnik Mitja Jelenič Novak, ki je bil tudi v strokovni skupini za pripravo tega instituta, priznava: "Nihče ni pričakoval, da bo institut "pojedel" kazenski postopek." Ob tem dodaja, da so takrat pri pripravi instituta imeli v mislih angloameriški sistem, kjer so zagrožene kazni precej višje.

Sam je sicer prepričan, da s pogajanji o nižji kazni v zameno za priznanje kaznovalna politika postaja strožja: "Če so obdolženci pripravljeni priznati krivdo in je zaporna kazen dve, tri, štiri leta, tudi sodniku ni težko izreči kazni, ki je višja od tega." Tudi zato ga preseneča prelahkotno priznavanje krivde: "Preseneča me, da so pripravljeni sprejeti razmeroma visoke zaporne kazni."

Zalar sicer pravi, da "popusti" pri izrečenih kaznih niso preveč vabljivi: "Popusti so dovolj vabljivi, to je dejstvo. Ni pa nujno, da so preveč vabljivi. Če ima tožilec dovolj dokazov, ne bo nikoli šel v pogajanja. Oboji, tožilstvo in obramba, imajo široko polje za dogovore."

Nekdanji minister pri tem še opominja, da nad vsakim dogovorom bedi tudi sodnik, ki mora preveriti, ali obdolženec razume, kaj priznava, kaj dobi v zameno in podobno. Opozarja pa na morebitne pasti - sporno se mu zdi to, da se tožilec in odvetniki pogajajo "kar na stopnišču sodišč, tik pred predobravnalnim narokom ali pa celo na njem". "Sodnik mora biti od tega ločen," poudarja.