Ko nagovarjam ljudi, da sporazum podprejo, me ni ne sram ne strah, pravi Borut Pahor. Posledic se, nasprotno, veselim, dodaja. Slovenija ima močne argumente, ki bodo ohranili vitalne interese, da pa bi to dosegli, je treba najprej glasovati za, je dejal na zadnjem soočenju mnenj na TV Slovenija.

V nedeljo bo na tehtnici izjemno pomembno vprašanje, odgovarja Janez Janša. Po njegovih besedah smo v položaju, ko imamo v rokah močne adute, vlada pa je to zamenjala "za nekakšen stik". Najprej je treba zgraditi nacionalno enotnost, lahko se vrnemo, denimo, k arbitraži po načelu zunanje pravičnosti ali pa nadaljujemo pogajanja, še meni prvak opozicije.

Ljudmila Novak je prepričana, da je sporazum treba zavrniti, da si ne bi naložili zgodovinske krivde, da smo prepustili del ozemlja. Treba se je vrniti k pogajanjem, je prepričana. Da so pogajanja dobra stvar, če pripeljejo do rezultata, a do sporazuma nam že dvajset let ni uspelo priti, pa odgovarja Katarina Kresal. Poleg tega sporazum omogoča, da se k njim tudi vrnemo, navaja.

Radovan Žerjav pravi, da je sporazum treba zavrniti, da bi našli konsenz ter svetovni in evropski javnosti povedali, da gre za ključen nacionalni interes, da torej ne damo tega, kar je naše. Alternativa je mirovna konferenca, ki bi reševala tudi druga odprta vprašanja, dodaja. Zmago Jelinčič pa je medtem prepričan, da se bo sporazum častilo le do padca te vlade, kot se je pokazala tudi zgodovinska resnica nekaj let po poklonu Mussoliniju.

Gregor Golobič, nasprotno, trdi, da sporazum omogoča, da bomo dobili, kar nam pripada: stik z mednarodnimi vodami. Doslej smo imeli že nekaj težkih odločitev, denimo španski kompromis, a smo vendar ravnali po pameti; ta sporazum pomeni isto, je dejal. Pozval je tudi k temu, da prisluhnemo ribičem.

In kaj pravita pravnika? Mogoče je nadaljevanje pogajanj za iskanje druge rešitve, ki bi znova predstavljala kompromis, pravi Vasilka Sancin s pravne fakultete. A kompromis po njenih besedah že imamo, Hrvaška je v stik privolila, obenem pa bo lahko postala članica EU-ja, je prepričana.

Alternativa je za začetek minimum minimuma, in to je sporazum Drnovšek-Račan, meni Marko Pavliha s fakultete za pomorstvo in promet. Na prvem mestu so po njegovih besedah diplomatska sredtsva, nato šele sodno reševanje sporov. "Kaj je tako slabo glede pogajanj?" se sprašuje.

Del levega brega Mure Hrvatom?
Pa je mogoče, da arbitri del levega brega Mure namenijo Hrvaški? Marko Pavliha meni, da je tako; Vasilka Sancin pa poudarja moč argumentov in njihove predstavitve.

Bodo arbitri odločali o vsakem metru meje ali ne? Sancinova odgovarja, da je to, o čem bodo odločali, odvisno od strank v sporu, saj morata strani v enem mesecu vsebino spora podrobno opredeliti. "To potrjuje, da nimamo pojma, kaj bodo arbitri počeli," meni Pavliha, ki navaja 10. člen sporazuma, ki omogoča ohranitev zdajšnjega stanja, če je to potrebno. Kaj, če se odločijo, da policija in ribiči ne smejo čez sredinsko črto, nato pa bo to vplivalo na rešitev, se sprašuje.

Sancinova odgovarja, da je edini relevanten jezik sporazuma angleški; slovenski prevod pa je v 10. členu nekoliko neposrečen. Gre predvsem za to, da se je treba vzdrževati incidentov, poudarja, in le, če ti bodo, lahko arbitri sprejmejo začasne ukrepe, opozarja.

Pavliha je prepričan, da je mogoče, da gre del levega brega Mure naši sosedi. Sancinova odgovarja, da gre za špekuliranje; neutemeljeni strahovi pa izhajajo iz nepoznavanja mednarodnega prava, meni. Kako bo meja določena, je odvisno od argumentov, od strategije in načina njihove predstavitve, pravi.

Je status quo slab ali se, nasprotno, ne mudi?
Status quo je za nas slab, saj izgubljamo nadzor nad tem, kar menimo, da nam pripada glede na 25. junij 1991, meni Borut Pahor. Janez Janša pravi, da še nobena vlada do zdaj ljudi ni razcepila na ta način in jih nato poslala na referendum. Najprej se moramo dogovoriti doma, meni Janša.

Tudi Gregor Golobič trdi, da je status quo slab, medtem ko sporazum vprašanje rešuje. N iso razdvojeni ljudje, temveč politika, meni. Čas po njegovih besedah ne dela za nas.

Radovan Žerjav meni drugače; nam se ne mudi, mi smo že v EU-ju, poudarja. Poleg tega velja, da ribiči lovijo do odprtega morja oziroma po celotnem Piranskem zalivu vse do Vrsarja, dodaja. Ljudmila Novak pa pravi, da je sicer prepričana o dobrih namenih premierja Pahorja, ki pa je imel slabe svetovalce; v sporazumu piše skoraj vse, kar želi Hrvaška, meni Novakova.

Da ribolovni sporazum določa, da naše ladje lahko lovijo do Vrsarja, poudarja tudi Zmago Jelinčič. Status quo je boljši od sporazuma, časa je dovolj, ko pa bomo imeli ustrezne mendarodne pravnike, gremo lahko naprej, dodaja. Katarina Kresal pa pravi: "Bojmo se politike, ki noče reševati problemov." Sama meni, da smo vsako leto na slabšem, tudi pri gospodarsih odnosih in vprašanju varnosti. Ob tem je spomnila na poskus terorističnega napada Josipa Zagajskega.

Arbitri najprej strokovnjaki ali le ljudje?
Pahor na vprašanje, kako da na arbitre ne bo mogoče vplivati, glede na to, da so samo ljudje, odgovarja, da bomo sodišču pač dali mandat za delo; in od tedaj bo odločalo neodvisno, mora pa spoštovati, kar mu je naloženo, denimo določitev stika z odprtom morjem, upoštevanje relevantnih okoliščin ipd. Janez Janša nasprotno meni, da bo odločitev padla v škodo Slovenije, saj v sporazumu ni drugih kriterijev od mednarodnega prava; morda gre za ugledne pravnike, a držali se bodo okvira in to je težava, je prepričan.

Radovan Žerjav pa opozarja, da časovnica ni določena in ni potrebno, da se arbitraža sklene pred vstopom v EU; arbitri bodo imeli čas, kar pomeni čas za lobiranje, meni. Katarina Kresal pa je prepričana, da arbitri vendar niso navadni ljudje, ampak priznani strokovnjaki za mednarodno pravo. Tudi Gregor Golobič verjame, da bodo zavezani k temu, da določijo teritorialni stik.

Ljudmila Novak je dodala, da o imenih arbitrov ne bi rada govorila; a obeh zdajšnjih premierjev, kot meni, med arbitražo ne bo več na položaju, arbitri pa bodo tedaj odločali po črki zakona. Zmago Jelinčič pa prepričan, da bo pravnik, ki ga bo določila Slovenija, zagotovo delal škodo našo državi, saj ga bo določila vlada.

Se bo upoštevalo le mednarodno pravo ali tudi posebne okoliščine?
Vasilka Sancin je pojasnila, da se bo o meji odločalo po mednarodnem pravu; njegovo osnovno vodilo pa je iskati pravično razmejitev. Poleg tega se uporabljajo še različne metode, kako določiti mejo; te pa so odvisne od argumentacije obeh strani, je pojasnila. Glede stika z odprtim morjem bo po njenih besedah uporabljena še pravičnost zunaj okvirov prava. Treba bo upoštevati vse relevantne okoliščine in vitalne interese držav, je poudarila. O vseh točkah se bo po njenih besedah odločalo hkrati, edina mogoča mendarodnopravna razlaga pa je fizičen stik z odprtim morjem.

Sancinova je komentirala tudi hrvaški prevod "veza prema otvorenom moru". Vsaka država tekst lahko prevaja, kot želi, je dejala; bistveno pa je, da je sporazum sklenjen v angleškem jeziku, in to je po njenih besedah vse, kar bodo upoštevali arbitri.

Marko Pavliha meni, da se bo najprej določal potek meje na kopnem in morju, in tu se navaja le mednarodno pravo. Tudi glede hrvaške enostranske izjave je skeptičen; obstajajo maskirani pridržki, ko določena stran enostransko nekaj izjavi, druga pa temu ne nasprotuje. Tudi ne drži, da je bila trditev o stiku prepisana iz sporazuma Drnovšek-Račan, ki navaja teritorialni stik naše države z odprtim morjem, zdaj pa o teritorialnem stiku ni govora, je dodal.

Poudaril je še, da če se sledi le mednarodnemu pravu, ni mogoče priti do točke T5. V najboljšem primeru bomo dobili okoli 80 odstotkov Piranskega zaliva, nato pa koridor, meni. Odločitve, kot meni, ne bo prej kot v od treh do petih letih.