Z direktorjem Inštituta Jožefa Stefana Jadranom Lenarčičem smo se pogovarjali o stanju na področju slovenske znanosti, o dosežkih slovenskih znanstvenikov in razlogih, da so v javnosti (pre)malo poznani in cenjeni.

Povezati znanost in gospodarstvo - besedna zveza, ki jo imajo na ustih mnogi, a jo težko povežemo z dejanskim stanjem. Kakšna je vaša vizija te povezave (kako bi moralo biti in kako dejansko je)?
Verjamem v skupne raziskovalno-razvojne skupine znanosti in gospodarstva, ki delajo v skupnih laboratorijih. Verjamem, da lahko različne izkušnje in znanja enih in drugih prinesejo sinergijo, nove ideje, nova znanja. Soodgovornost in soodvisnost obojih v strokovnem in poslovnem pogledu lahko prineseta neslutene premike.

Katere so tiste ovire, da se ta premik ne zgodi?
Slovenija je v preteklosti v razponu med znanostjo in gospodarstvom zelo malo vlagala. Pravzaprav je bila shema vlaganja v raziskave in razvoj takšna, da je samo še povečevala razdaljo med znanostjo in gospodarstvom. Leto 2009 je prineslo kakovostne spremembe. Najprej so se močno povečala vlaganja preko Tehnološke agencije. Večina teh je šla v spodbujanje tehnoloških skupin v podjetjih, ker je bilo ugotovljeno, da ima Slovenija prav tam največji primanjkljaj. Druga, bolj znana akcija pa je bila ustanovitev centrov odličnosti, ki je posegla predvsem v izboljšanje raziskovalno razvojne infrastrukture in njene koncentracije. Pri centrih odličnosti se je MVZT odločil za pri nas manj poznano statusno obliko samostojnih zavodov, ki so jih ustanovile skupaj raziskovalne in proizvodne organizacije. To odpira nove možnosti sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom in tudi nekaj novih problemov, ki jih bo treba obvladovati, če naj ti projekti prinesejo učinke, ki si jih želimo.

Ali morda vendarle obstajajo konkretni primeri/področja, ko sta se ta "izmenjava" in prepletanje le zgodila, kjer povezava znanost - gospodarstvo deluje?
Poudaril bi, da se v Sloveniji prevečkrat govori o slabem prenašanju znanja in tehnologij med znanostjo in gospodarstvom. Situacija ni slaba in imamo vrsto izvrstnih ter vzornih povezav. Naš inštitut izvede letno nekaj sto projektov za neposredne uporabnike. Kar jezi, je nedvomno dejstvo, da vsi vemo, da bi v tem delu morali narediti mnogo več. Vsi vidimo rešitve, ki bi prispevale k izboljševanju stanja, pa se okrog njih vrtimo kot okrog vrele kaše že skoraj dvajset let. Moja formula je preprosta - treba je korenito povečati vlaganja v raziskave in razvoj, in to najprej z javnimi sredstvi, ki bodo postopoma pritegnila tudi zasebna (nasprotno namreč ne gre). Sredstva na področju temeljnih raziskav je treba v kratkem podvojiti, sredstva za aplikativne in razvojne raziskave, ki povezujejo znanost in gospodarstvo in so doslej zaostajala, pa početveriti. Če bomo prve potrojili, moramo druge 'pošesteriti'. Opozarjam pa na formulo, ki so nam jo že hoteli kdaj vsiliti - ker je premalo vlaganja v tehnološki razvoj in inovativnost, vzemimo denar pri temeljnih raziskavah. To vodi v propad in hud odpor raziskovalne sfere. Dobra aplikacija pride iz dobre temeljne raziskave in dobra temeljna raziskava ima podlago v dobri aplikaciji. Nikakor ne gre razvijati eno na račun drugega. Upam, da nas je zdaj že srečala pamet in da tega ne bo nikoli več nihče poskušal.

Javnost ima "le neko slutnjo", da ima Slovenija odlične znanstvenike in raziskovalce, vendar pa bi le redkokdo znal izpostaviti konkretne dosežke slovenskih znanstvenikov. S čim se lahko Slovenija na področju znanosti pohvali?
Mislim, da se v tem smislu pretirava, čeprav deloma drži. Veliko je to posledica že večletnega načina preveč poudarjenega numeričnega vrednotenja raziskovalcev in premalo poudarjenega vrednotenja vsebin ter dosežkov. To se dogaja pri pridobivanju sredstev na agencijah in ministrstvih kot pri napredovanju in rangiranju raziskovalcev znotraj raziskovalne ustanove. Raziskovalci se med seboj poznamo po številu citatov, če pretiravam, medtem ko ne vemo, zaradi katerega dosežka je bil, kdo citiran. To se potem zrcali tudi navzven. Ko se podeljuje Nobelova nagrada, se v obrazložitvi napiše, kaj je bil dosežek in k čemu je prispeval. Ko delimo nagrade pri nas, navajamo, koliko je kdo imel objav in citatov. Na to opozarjam že vrsto let.

Tokrat bom naredil, nasprotno, poudaril bom nekaj naših dosežkov, za katere ne vem, kolikokrat so bili objavljeni ali citirani. Lani smo odkrili optični oscilator, kar je temeljno odkritje, ki bi lahko v prihodnosti omogočilo razvoj optičnih tranzistorjev in sploh optičnih vezij. S keramiko, ki smo jo naredili na našem inštitutu, je neko nemško podjetje razvilo oscilatorje, ki jih vgrajujejo v večino mobilnih telefonov. Ali pa to, da se je več kot trinajst milijonov električnih motorjev testiralo z našo lasersko napravo. O našem smučarskem robotu so pisali v mnogih medijih po svetu, direktor nekega korejskega inštituta mi je rekel, da njihovi ljudje poznajo Slovenijo po smučarskem robotu.

Takih dosežkov slovenskih raziskovalcev je veliko. Da se o njih ne piše in govori, pa niso krivi le raziskovalci. Vračam rokavico – le kam so izginile vse tiste operacijske mize, o katerih se je pisalo in govorilo pred tremi leti, kot da ima vsak po dve ali tri doma.

Pred več kot letom dni, tik po nastopu takrat novega ministra za znanost Gregorja Golobiča, ste za MMC kot na področju znanosti problematična področja izpostavili kritično nizke cene urne postavke, pričakovanje vizije umeščanja znanosti v razvoj države in nujnost preskoka na področju povezave gospodarstva in znanosti. Ali se je na področjih v času, ki je minil, kaj spremenilo?
V zvezi s ceno raziskovalne ure je treba izpostaviti več stvari, ki so moteče, ne samo njena višina. Leta 1998, ko se je vpeljalo programsko financiranje, se je iz cene raziskovalne ure izvzel tisti del, ki se nanaša na vzdrževanje sredstev dela, tehnično podporo in administriranje. Ta postavka se je javnim zavodom začela izplačevati kot t. i. ustanoviteljske obveznosti. Zaradi prizvoka, da gre za nekoristno režijo, je njena višina z leti začela zaostajati za dejanskimi stroški in normativi, kar pomeni, da smo v zagati že v osnovi in ne glede na ceno ure. Ogrevanje, amortizacijo opreme, vodenje in upravljanje inštituta, knjižnico in podobne reči moraš plačevati iz drugih postavk in virov. Pri nas še najbolj iz evropskih projektov, deloma pa moramo posegati tudi v sredstva za neposredne materialne stroške raziskav.

Drugo pa je, razumljivo, sama cena raziskovalne ure, v kateri so zajeti stroški za plače ter stroški materiala in storitev. Ta zaostaja nekajkrat za sredstvi, ki jih na uro zaračunavajo razvite države, torej so naše raziskave hočeš ali nočeš manj eksperimentalne in manj kakovostne. Težava je tudi, da se moraš za realizacijo ene same ideje kar naprej potegovati za nove in nove projekte, ker so ti po obsegu majhni. Vsem trem omenjenim težavam sta v letu 2009 MVZT in ARRS namenili pozornost in skušali stvari nekoliko korigirati. Na žalost smo še oddaljeni od idealnega. Moj predlog je, da bi raziskovalno delo ne plačevali s povprečno ceno ure, temveč po dejanskih stroških in z avansi, kar bi šlo v korist eksperimentalnih in razvojnih raziskav, učinkovitejšo dinamiko izvajanja projektov in s tem racionalnejšo izrabo sredstev. Verjamem, da bi tudi finančno poročanje bilo bistveno enostavnejše in bolj korektno.

Vsekakor se je minister znašel v času, ko zaradi gospodarske krize poka po vseh šivih in je treba imeti veliko modrosti in politične volje za vsak, še tako majhen premik. Vizijo bo moral minister predložiti v letošnjem letu v obliki Nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa, tako njega in njegovo ekipo, skupaj s Svetom za znanost in tehnologijo, čaka trdo delo. Kot sem že omenjal v preteklosti, prepričan sem, da se moramo v Sloveniji konsenzualno odločiti za tehnološki prodor, tako kot smo se nekoč odločili za gradnjo avtocest, in pripraviti akcijski program, kaj bomo naredili danes, kaj čez eno leto, kaj čez pet let in tako naprej.

Se Sloveniji zaradi zgoraj omenjenih težav na področju znanosti dogaja beg možganov?
Mnenja so različna zaradi različnih izkušenj posameznih skupin. Moje mnenje je, da bega možganov v pravem pomenu besede (še) ni. Mladi ljudje, predvsem ambicioznejši, hrepenijo po velikih in zvenečih laboratorijih v tujini. To je normalno in prav je, da odhajajo, da se vračajo in da prihajajo k nam tudi tujci. Evropa je že zdavnaj izpostavila nujnost po skupnem evropskem raziskovalnem prostoru. Mlajši raziskovalci na IJS celo morajo eno leto v tujino, če se pri nas želijo potegovati za stalno zaposlitev in izvolitev v naziv znanstveni sodelavec. Če ne bomo hitro in temeljito posegli v smeri tehnološkega razvoja in družbe znanja, pa se dejansko utegne začeti proces uhajanja mlade inteligence.

Pred prav tako več kot letom dni ste v eni od razprav v okviru inštituta dejali, da so slovenski znanstveniki v povprečju sijajni, znanost ni slaba, tudi po objavah so med najboljšimi v Evropi, glede na vrhunske dosežke pa so zadnji. Zakaj in ali Slovencem res manjka znanstvena elita, zakaj je tako in kako to oviro preseči?
Kakšna je slovenska znanost, moramo pogledati iz različnih zornih kotov. Če gledamo z vidika vloženih sredstev, smo največkrat na samem svetovnem vrhu, podobno kot štejemo in ocenjujemo naše medalje na olimpijskih igrah. Imamo vrhunske posameznike ali posamezne skupine, ki pa se rojevajo sporadično in manj kot rezultat sistema ali pa neke kulture inovativnosti, ki jo pri nas še močno umanjka. Trdim pa, da za Nobelovo nagrado pri nas skorajda ni možnosti. Za kaj takega je treba dolgoletno vlagati ogromna sredstva, v absolutnem in ne v relativnem smislu, v infrastrukturo, multidisciplinarnost, internacionalizacijo, mobilnost. Tega pa Slovenija s sedanjimi vlaganji in sistemom upravljanja z znanostjo in tehnološkim razvojem pač ne more premakniti. Ni problem v tem, ali imamo prevelike ali premajhne inštitute ali univerze, kar ves čas kdo premleva, pač pa da imamo preveč rigiden sistem upravljanja z znanostjo in tehnoloških razvojem, ki ne pospešuje podjetnosti, tekmovalnosti in kakovosti, temveč se je z leti samo še bolj birokratiziral. Ravno nasprotno od tistega, kar bi morali narediti. Vzemimo samo, kako so javne raziskovalne ustanove 'nataknili' v sistem javnih plač. Ne govorim o višini plač, temveč o tem, kdo naj odloča, kakšno bo razmerje med plačama npr. dveh tehnikov, enega, ki več let dela na zahtevni raziskovalni opremi, in drugega, ki prodaja šilčke v skladišču, inštitut sam ali uradnik, ki v življenju ni prestopil ograje katerekoli raziskovalne ustanove in se mu ne sanja, kako potekajo procesi raziskovanja in ustvarjanja.