Začelo se je s prepričljivo zmago desne politične opcije na evropskih volitvah. Med sabo sprta množica strank leve sredine je v kampanji demonstrirala neenotnost in jo plačala z bolečim porazom. Parlamentarne volitve so dva meseca pozneje politično podobo obrnile na glavo.

Tradicionalne stranke so pogorele, desna sredina pa je doživela najslabši rezultat v zgodovini. Zmagale so stranke v nastajanju in obljube o novih etični standardih. A tudi ta formula je zdržala le do lokalnih volitev, na katerih so znova slavili tudi župani, ki jih bremenijo kazenski postopki, ovadbe in celo obsodbe.

Na prvi pogled bi torej lahko sklepali, da slovenski volivci odločajo pragmatično, in ne ideološko, hkrati pa nimajo jasne predstave o tem, kakšne politike in kakšnih voditeljev si želijo. Praviloma se izrekajo proti, in ne za, želijo si novih obrazov, v katera vlagajo nerealna pričakovanja in jih nato že ob prvem zdrsu zavržejo.

Novost supervolilnega leta in že tretjih predčasnih parlamentarnih volitev pa je, da vse bolj odločajo tudi z nogami - tako, da na volišča sploh ne pridejo. Udeležba je bila na treh volitvah rekordno nizka. To je nevaren proces, ki ga je brez dvoma sprožilo razočaranje nad tradicionalnimi strankami, predvsem pa globina krize, v katero je državo potisnil vladajoči razred.

Zato so sporočila trojnih volitev v resnici znak za alarm. Slovenski politični prostor še nikoli ni bil tako kaotičen, nestabilen in nepregleden. Zdaj je v resnici čas za temeljite spremembe, ali pa se bo kriza strankokracije stopnjevala do točke, ko lahko nezaupanje zamaje temelje sistema. Nova vlada napoveduje, da bo prihodnje leto znova eno najtežjih doslej. Za državo, a tudi za tiste, ki jo vodijo.

Tanja Starič, Radio Slovenija