Kot je za MMC dejal Tomaž Wraber z Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, bi o položaju slepih in slabovidnih pri nas težko rekli, da je ta bodisi zelo dober, bodisi zelo slab. Osnovne socialne pravice, denimo dodatek za pomoč in postrežbo, so jim sicer zagotovljene, še vedno pa ni zaživela rehabilitacija zgolj na podlagi izgube vida same po sebi. Rehabilitacija pa je ključnega pomena za to, da človek lahko začne delovati, ko se mu ob izgubi vida "podre svet", in za motivacijo, da je sploh še vredno živeti.

Opazijo nas ob tednu slepih, na svetovni dan vida ter na dan bele palice, sicer pa nas družba ne prepozna dovolj, še poudarja Wraber in dodaja, da so se morda tudi sami premalo pripravljeni javno izpostavljati.

Slabo je poskrbljeno tudi za prilagoditve, denimo semaforje za slepe in slabovidne, ki jih najdemo predvsem v Ljubljani, drugod pa že ne, je še opozoril naš sogovornik. Predvsem pa manjkajo taktilne oznake za slepe na pločnikih.

Zaposlitvene možnosti "skoraj katastrofa"
Glede možnosti zaposlovanja slepih Wraber odločno odgovarja, da je na tem področju "skoraj katastrofa", saj je zaposlenih sorazmerno malo in tudi aktivni iskalci zaposlitve kmalu izgubijo motivacijo. Tudi izobrazba pri tem ne pomaga dovolj, saj je strah pri delodajalcih velik. In vendar so slepi in slabovidni lahko zelo učinkoviti delavci; slep človek, ki zna uporabljati računalnik ali ima ustrezna druga znanja, lahko počne kar koli, še opozarja Wraber.

Knjižnice na zasebno pobudo
Kako pa je s knjigami za slepe in slabovidne? Knjižnica zveze društev ima okoli tisoč knjig v brajici, kar ni kdovekako veliko, na leto pa se jim pridruži še okoli 30 novih naslovov, pojasnjuje Wraber. Še več, blizu 5.000, imajo zvočnih knjig. Največja težava pri tem je po njegovih besedah kakovost. Medtem ko imajo ponekod po svetu nacionalne knjižnice slepih, ki jih financira država, zaposlujejo pa profesionalce, ki opravljajo delo na vrhunski ravni, je pri nas zaposlenih premalo, pa še ti delajo s pičlimi sredstvi, je še opozoril predsednik ZDSSS-ja.

Potrebovali bi nacionalni program kontrole vida
Glede stanja v zdravstvu nam je Wraber povedal, da se na splošno ne pritožujejo, saj je očesna klinika pri nas doživela izjemen razvoj. Zato pa ostaja čakalna doba v ambulanti za slabovidne zelo dolga, saj sam pregled vzame precej časa.

Težava pa je v tem, da je zlasti, kar zadeva okvare vida v začetni fazi, obveščenost splošnih zdavnikov še precej slaba, opozarja naš sogovornik. V nekaterih razvitih državah, nasprotno, stanje vida pri prebivalstvu načrtno pregledujejo na štiri leta oziroma na dve leti pri starejših od 65 let. Tudi pri nas bi po njegovih besedah tako potrebovali kampanjo na nacionalni ravni, kakršni sta Zora in Dora.

Navsezadnje bi bilo to smiselno tudi zaradi tega, ker je izguba vida povezana z velikimi stroški - kot je ugotovil neki avstralski znanstvenik, so leta 2004 posredni in neposredni stroški, povezani z izgubo vida, v Avstraliji znašali kar 2,7 odstotka bruto družbenega proizvoda.

Tretjina ljudi se najbolj boji izgube vida
Pa so slepi in slabovidni v družbi deležni dovolj razumevanja? Slepota je stigma, je prepričan Wraber, saj se je v neki anketi izkazalo, da se kar tretjina vprašanih med obolenji najbolj boji izgube vida (drugi so se opredelili za raka in druge bolezni). Pri nas je socialni čut sicer dovolj razvit, ljudje radi pomagajo, a brez predsodkov ne gre. Pri postopni izgubi vida pri starejših se tako oboleli kot njegova družina velikokrat preprosto pretvarjajo, da je vse v redu, pojasnjuje Wraber. V razvitem svetu je vse več slepote tudi zaradi daljšanja življenjske dobe, ki pripelje do starostne degeneracije makule, a vzroki za to še niso dovolj raziskani, je še povedal naš sogovornik.