Na dnevnem redu državnega zbora je v teh dneh kopica aktov, ki jih je vlada na Šubičevo v pretežni meri posredovala brez podpisa socialnih partnerjev. Državni zbor na izredni seji odloča o spremembah plačnega zakona. Vlada predlaga spremembo pri kvorumu za veljavnost kolektivne pogodbe za javni sektor in aneksov k tej pogodbi.

Odbor DZ-ja za delo pa se bo v sredo lotil druge obravnave predloga zakona o malem delu in zakona o urejanju trga dela. Predloga sta v parlamentarnem postopku brez soglasja socialnih partnerjev, obema ostro nasprotujejo zlasti sindikati. Malo delo je dvignilo precej prahu med študenti, glede zakona si niso enotni niti gospodarstveniki, čeprav je delodajalska stran zakon o urejanju trga dela, ki bo nadomestil zakon o o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Z nekaj vprašanji o stanju in (stran)poteh socialnega dialoga v Sloveniji smo se obrnili na profesorja Miroslava Stanojevića, katerega predmet raziskovanja na ljubljanski fakulteti za družbene vede so primerjalni industrijski odnosi, njihova preobrazba v Sloveniji v kontekstu aktualnih evropskih povezav, vključen pa je tudi v raziskovalna omrežja, ki se ukvarjajo s sindikati in z upravljanjem človeških virov v EU-ju in državah srednje in vzhodne Evrope.
___________________________________________
Vlada s predlagano spremembo zakona pravila spreminja sredi igre. Je to po vašem mnenju še v mejah sprejemljivega pri izvajanju socialnega dialoga?
Percepcija razmerja moči med partnerji na strani vlade je očitno takšna, da vlada misli, da to lahko naredi. Problem je, da ta praksa sugerira, da partnerji tudi v prihodnje lahko pričakujejo tovrstno arbitrarno spreminjanje pravil, kar z vidika medsebojnega zaupanja in dialoga ni ravno spodbudno.

Ali trenutne krizne razmere, stanje in perspektive javnih financ, negotovi demografski kazalniki ipd ... opravičujejo morebitno nadomeščanje socialnega dialoga z intervencijskimi zakoni ali drugimi, bolj ali manj enostranskimi ukrepi (praviloma vladnimi)?
Z širjenjem prakse unilateralnega vladnega odločanja se dejansko spreminja način oblikovanja javnih politik, ki se je v Sloveniji uveljavil v 90. letih. Slovenija je po volilnem sistemu konstruirana kot kosenzualna demokracija. Enostransko vladno odločanje se bolj ujema z večinskim volilnim sistemom.

Kako sicer ocenjujete delovanje posameznih socialnih partnerjev v zadnjih letih? Je dialog prinesel želene rezultate (glede na to, da je želeni in deklarirani rezultat vedno konsenz)?
Dialog je dajal dobre rezultate ob vključevanju v Evropsko unijo in evropsko monetarno unijo. Potekal je v razmerah bolj ali manj stabilne in zmerne gospodarske rasti, ki ga je omogočala. Problem je, da so se v kontekstu post EU-ja/EMU-ja te in še nekatere druge pomembne razmere spremenile.

Kakšnih popravkov bi bil trenutni sistem socialnega dogovarjanja potreben? Kako ocenjujete uveljavljanje pogajalskih položajev posameznih socialnih partnerjev med nedavno kojukturo ter po nastopu svetovne gospodarsko-finančne krize?
Nujna bi bila sklenitev novega večletnega socialnega pakta, ki bi definiral parametre reform, ki se trenutno izvajajo. Brez tega okvira sprožajo 'gasilski ukrepi' sistemsko spremembo, ki ima najmanj nejasne, lahko pa tudi izrazito negativne razvojne učinke.