Večina je svojo pot v izgnanstvo začela v zbirnem taborišču Rajhenburg v Brestanici pri Krškem, kjer so pred 24 leti 7. junij tudi razglasili za dan slovenskih izgnancev. "Dan izgnancev praznujemo 7. junija, saj so se na ta dan leta 1941 začeli množični izgoni Slovencev," je povedala predsednica Društva izgnancev Slovenije Ivica Žnidaršič. Prvi vlak z izgnanci je namreč iz Slovenske Bistrice proti Srbiji krenil prav 7. junija 1941. Žnidaršičeva dodaja, da letos mineva tudi 70 let, "odkar so se vrnili iz izgnanstva in begunstva na opustošene domove". Slovenci, pravi Žnidaršičeva, "nismo bili izgnani zaradi upora partizanov, ampak da bi naredili prostor za naselitev kočevskih in drugih Nemcev".

"Oče je pred odhodom poljubljal tla"
Številni izgona niso pričakovali, med njimi je bila tudi naša sogovornica Terezija Cimperman, ki je bila leta 1941 stara 11 let: "Ko so prišli po nas, smo spali, nismo vedeli, da nas bodo izgnali, tega niti pričakovali nismo. S puškinimi kopiti so tolkli po vratih, sploh nismo vedeli, kaj se dogaja, prisiljeni smo bili spakirati, nismo imeli kovčkov, nekaj smo zvezali skupaj in smo šli na kamione. Spomnim se, da je oče pred odhodom poljubljal tla, nemški vojak pa ga je porinil na kamion." Kot številne druge so jih odpeljali v taborišče Rajhenburg, kjer so dobili svetinjice s številkami, ki so jih morali nositi okoli vratu.

Terezija je v Rajheburgu ostala teden dni, do leta 1945 pa je zamenjala še pet taborišč. "Tam so bili hlevi, otroci smo spali na tisti slami, starejši pa so hodili gor in dol po hlevu, strašno je bilo. Tisti teden je deževalo in snežilo, namesto stranišč so čez jarke dali deske, ker je bilo mokro, je otrokom spodrsnilo in nekateri so tudi utonili v jarku. V taborišču ni bilo nobenega reda, nobene higiene, okoli taborišča pa je bilo ogromno vojske, nihče ni mogel pobegniti," je bivanje v Rajhenburgu opisala Terezija. Vendar tudi v drugih taboriščih ni bilo nič bolje: "Najhujše je bilo to, da je bilo v taboriščih tako malo prostora, pogradi so bili tako skupaj, da si vse slišal, vse videl, tudi tiste stvari, ki jih kot otrok nisi razumel. Nikjer se nisi mogel umiti, stenic je bilo ogromno. Zaradi stenic so večkrat izvedli dezinsekcijo in dezinfekcijo, vendar smo morali takoj nazaj v prostore, marsikdo je zaradi tega obolel na pljučih."

Grozljive razmere v taboriščih opisuje tudi gospod Radica iz Sežane: "Na izgnanstvo smo tri tedne čakali v ustaškem taborišču. Tam so dobesedno klali ljudi, številnim nosečnicam so razparali trebuhe, pravoslavne Srbe so prekrščevali v katoličane in jim dajali imena Ante, Stipe. Tudi sam sem šel skozi ustaški špalir gumijevk, star sem bil sedem let, zaradi hudega tepeža imam govorno napako."

Prisilno delo otrok
Večina, vključno z otroki, je morala v izgnanstvu prisilno delati v rudnikih, tovarnah, kamnolomih, na kmetijah, pomagali so graditi ceste in železnice. Med tisoči prisilnimi delavci je bila tudi Terezija: "Sprva sem pazila otroke, nato pa sem morala v tovarno, ker je proti koncu vojne primanjkovalo delovne sile. Nazadnje sem s sovrstniki delala v tovarni Krupp, pakirali smo dele orožja, ki smo jih zlagali na vlak. Med zlaganjem paketov na vlak je fantek, ki je bil še manjši od mene, popustil in paket je padel name, omedlela sem, odnesli so me na nosilih do taborišča, a zdravniške pomoči ni bilo."

Nikoli niso izgubili upanja na vrnitev
Kot je poudarila Ivica Žnidaršič, so bili ljudje izredno navezani na svoje domove, izgnanci pa so v nekaj dneh izgubili vse svoje premoženje, zapustiti so morali svoje domače okolje, kar je bil velik šok. "Ko smo bili leta 1941 iz Velike Doline izgnani, sem bil star sedem let. Po nas je prišel v avtobus brez šip in nas odpeljal v Rajhenburg. Prvo noč smo spali na slami, zjutraj pa so nas poslali na živinske vagone in nas odpeljali v Šlezijo. Doma smo pustili vse vole, krave, prašiče," nam je zaupal Martin Lončarič. Čeprav so bili daleč od doma, upanja na to, da se bodo vrnili, nikoli niso izgubili. "Rekli so nam ne, ne, ampak mi nismo nikoli mislili, da ne bomo prišli nazaj," je dodal.

Izgona se dobro spominja Cecilija Bizjak iz okolice Krškega: "Spomin na čase pred 70 leti je še zelo živ. Najhuje je bilo, ko smo se odpravljali od doma. Izgnani smo bili v Nemčijo, zamenjali smo tri taborišča, nato so nas poslali delat na kmetijo. Bili smo hlapci, takrat sem imela 14 let. Delala sem na na polju vse do maja 1945, nato smo se vrnili domov."

Številni so na poti domov umrli
Prav pot domov pa je bila za številne še hujša kot prisilno delo, saj so po besedah Žnidaršičeve ljudje na vlakih umirali. "Po koncu vojne so nas spet dali na vagone brez hrane, brez vode, pot je trajala šest tednov. Samo na Češkem nas je postregel Rdeči križ, na Madžarskem je bila zastrupljena tudi voda, vendar so jo fantje z enega izmed vagonov vseeno pili, šlo je za jugoslovanske vojne ujetnike, čisto vsi so umrli. Sestra in jaz pa sva pili kar iz mlake, zdravstveno nisva bili podkovani, pozneje sva opazili, da poleg mlake leži razpadajoče truplo, po prihodu domov sva zboleli za tifusom," se poti domov spominja Terezija Cimperman.

Tudi Rozalija Forte si je sedemtedensko pot v živinskih vagonih dobro zapomnila: "Najbolj mi je v spominu ostala pot nazaj, ker smo se v Slovenijo iz Nemčije vozili sedem tednov, to je bilo skoraj hujše kot štiri leta v izgnanstvu. Na poti domov sta nas spremljali dve nemški medicinski sestri Rdečega križa, ti dve so vsake toliko časa potegnili z vlaka ruski vojaki, nazaj pa sta se vrnili poškodovani, kri jima je tekla med nogami. Ko smo se vračali, sem bila stara 15 let, a sem se še vedno držala mame, zato nisem čutila tistega strahu, starši pa so trpeli, mama je na poti skoraj umrla od lakote, jaz sem zato, da bi preživela, jedla kislico. Grozno je bilo, a ko si mlad, vse preneseš."

"Ko smo se vrnili, je bila ena sama žalost"
Številni so ob vrnitvi domov pričakovali, da bodo dobro sprejeti, a so bili prepuščeni sami sebi, trpeli so hudo lakoto, njihovi domovi pa so bili izropani, porušeni in požgani. "Sedem let sem bil star, ko smo se vrnili, Slovenijo sem zapustil pri treh letih in pol. Ko smo se vrnili v Dobovo, je bilo vse požgano in porušeno. Kmetijo so menda po nesreči med bombardiranjem zadeli zavezniki. Zato jo je bilo treba postaviti na novo, bila je brez oken, brez vrat, živine ni bilo, zemlja je bila opustošena, ni bilo orodja. Ko smo se malce opomogli, so pa na nas pritisnili z obveznimi dajatvami. Komunistična oblast za nas ni naredila nič, 45 let se nas ni omenjalo. Še vedno trdim, da so nam po vojni naredili krivico. Sicer smo pozneje dobili simbolično rento, pripada mi pa tudi plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja," je povedal Jože Globušek.

Na zapuščeno kmetijo se je prav tako vrnila Cecilija Bizjak: "Ko smo se vrnili, je bila ena sama žalost, kmetija nas je še čakala, a kakšna ... Pred vrati so rasle koprive, v hiši ni bilo ne oken ne pohištva. Prvo noč smo spali na skednju." Na začetku je bilo težko, sploh ker pomoči države ni bilo, dodatno breme pa so predstavljale tudi obvezne dajatve: "Počasi smo se začeli pobirati, ati je šel naokrog in naše premajhne obleke menjal za živino. Mi nismo imeli živine, oni pa ne oblek, pa smo zamenjali." Podobno usodo kot Cecilija so doživeli njeni sovaščani: "Iz naše vasi smo bili izgnani vsi."

"Nemčija je Sloveniji ogromno dolžna"
Številni izgnanci so bili razočarani nad ravnanjem nekdanje Jugoslavije z njimi, vendar pa so pričakovali, da jim bodo prisluhnili vsaj v samostojni Sloveniji. "Treba je bilo napisati na tisoče pisem, pobud, da nam je Slovenija končno prisluhnila," pravi Žnidaršičeva in opozarja, da je še vedno nerešeno vprašanje vojnih odškodnin. "Nemčija je Sloveniji ogromno dolžna, pričakujemo, da bodo plačali vsaj 3,5 milijarde evrov, da bi lahko vsaj delno poravnali upravičencem vojno škodo. Vendar če hoče to država doseči, mora postaviti zahteve." Sklenila je, da je nujno, da zgodovinski spomin na grozote fašizma in nacizma ostane živ, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo.