V letih od 2000 do 2011 je bilo v Sloveniji 127 intimnopartnerskih umorov in poskusov umorov, katerih žrtve so bile v 72 odstotkih ženske, v 28 odstotkih pa moški. Intimnopartneski umori, ki so jih storile ženske, so bili v večini primerov posledica dolgoletnega nasilja, ki so ga moški izvajali nad njimi, je ob predstavitvi raziskave na mednarodni konferenci Istanbulska konvencija – pomemben mejnik v zgodovini gibanja za pravice žensk dejala raziskovalka Jasna Podreka.

Umori so napovedani!
Na podlagi kvantitativne analize 24 pravnomočno končanih sodnih spisov je ugotovila, da so intimnopartnerski umori napovedano kaznivo dejanje, ki se redko zgodijo nepričakovano. "Pri tem gre za predhodno intimno partnersko nasilje, zalezovanje in grožnje, včasih tudi intimni terorizem, ki je bil zaznan v 21 od 24 primerov," je dejala.

Nasilje, dolgo 30 let

V tretjini primerov se je izkazalo, da je storilec izvajal tudi psihično nasilje, in sicer v obliki ekstremnega ljubosumja, podcenjevanja in nadzorovanja, ki je lahko trajalo od 10 do 30 let. V kar 19 od 24 primerov je storilec jasno napovedal, kaj bo storil, a tega v večini primerov nihče ni jemal resno, je opozorila Jasna Podreka.

Najbolj občutljiv trenutek je zapustitev nasilneža
"Intimnopartnerski umori niso naključna, ampak premišljena kazniva dejanja, ki jih je mogoče preprečiti," je dejala Jasna Podreka. Ugotovila je tudi, da je največkrat – v 14 od 24 primerov - prekinitev nasilnega razmerja ali zapustitev nasilnega partnerja neposreden motiv za umor. To ne pomeni, da morajo ženske ostati še naprej v nasilnem razmerju, to naj bo alarm za pristojne inštitucije, da takšnim ženskam v takšnih položajih ponudijo ustrezno zaščito oziroma ustrezno podporo.

Klici na pomoč - zaman!
Kar 32 odstotkov žensk se je, preden jih je ubil partner, obrnilo po pomoč na policijo, socialne službe, sodelavke in sodelavce, družinske članice in člane. Kasneje se je izkazalo, da je bilo zaman, saj tudi pristojni opozorila podcenjujejo, kar je po besedah Jasne Podreka posledica tega, da na tem področju niso dovolj izobraženi, javnost pa senzbilizirana. Najpogosteje se sosedje ali drugi ljudje iz mikrookolja ne želijo vmešavati, ker se nasilje v intimnihpartnerstvih še naprej dojema kot zasebna stvar.

V javnosti so nasilneži zelo priljubljeni
"Motiv za umor partnerice so posestniška drža kot posledica patriarhalne vzgoje storilca, saj je bil v tretjini primerov umor storjen pred otroki, starimi od dveh do 17 let. Poleg individualnih lastnosti storilcev je vzroke treba iskati v družbenih vzorcih moške prevlade in ženske podrejenosti. V javnosti so bili namreč nasilneži z zasebne sfere dojeti kot izjemno priljubljeni," je izsledke še komentirala Jasna Podreka.

Umori niso ekscesi!
Tudi vodja programov Društva SOS telefon Špela Veselič je opozorila, da ob umorih žensk niti strokovnjaki teh umorov ne imenujejo s pravim imenom – govorijo o ekscesih ali umorih iz ljubosumja, čeprav vedo, da ne gre za izolirane primere, ampak dlje časa trajajoče nasilje partnerja nad partnerko.
Kar 85 odstotkov primerov nasilja v partnerskem odnosu, ki jih obravnavajo v Društvu SOS, traja dlje časa, in sicer v povprečju od 5,2 do 7,3 leta. Gre za ponavljajoča se ravnanja, ki so dolgoročna, vključujejo tudi nadzor in zastraševanje.

Pličaničevi preprečili ratifikacijo Istanbulske konvencije
Špela Veselič je zato pozvala k ratifikaciji in izvajanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini – Istanbulske konvencije. Potem ko jo se Slovenija podpisala, je pravosodno ministrstvo v mandatu Senka Pličaniča ni hotelo pripraviti za ratifikacijo, saj po mnenju tamkajšnjih uradnikov terja spremembo (preveč) 150 členov različnih zakonov, konvencija sama pa je nedodelan in arhaičen dokument za države tretjega sveta, je "pravne" argumente pravosodnega ministrstva povzela Špela Veselič.

"Ratifikacija Istanbulske konvencije ni stvar pravnih argumentov za ali proti, temveč stvar politične odločitve," je dejala. Na potezi je torej novi pravosodni minister Goran Klemenčič.