S predsednikom Liberalne akademije Darkom Štrajnom smo med drugim pogovarjali o vzrokih za nizko javnomnenjsko podporo zdajšnji vladi, zakonu o RTV-ju, zapletih glede arhivov nekdanje tajne politične policije SDV in o prihodnosti liberalne opcije.

Po javnomnenjskih anketah ima vlada zelo nizko podporo. Prav tako pada podpora vladnim strankam - izjema je le DeSUS. Je to že napoved, kaj se bo zgodilo na parlamentarnih volitvah naslednje leto?

Če je napoved, je to precej negotova napoved. Tako kot tudi drugje v svetu v t. i. novih demokracij, je tudi v Sloveniji neko stanje, ko se stvari majejo v samem temelju demokratičnega reda. Povsod se opaža - tudi v starih demokracijah, čeprav ne tako zelo globoko kot v t. i. novih demokracijah - ne toliko preferiranje enih ali drugih strank, ampak nezadovoljstvo z bolj ali manj vsemi strankami. S tistimi, ki so na vladi, pa še zlasti.

To je vidno tudi v Sloveniji. Na podlagi takega stanja je zelo težko predvidevati, kaj se bo zgodilo. Mogoče je, da se zgodi izvolitev zdajšnje opozicije, kar koli že zdajšnja opozicija čez eno leto in pol bo, lahko pa da se bo prav zaradi njihovega razumevanja zdajšnje situacije zgodilo, da bo prišlo do novih ponudb volivcem. Ravno danes smo videli, da je Franc Žnidaršič končno ustanovil svojo stranko - za katero ne vem, ali bo resna ali ne. Nekaj tovrstne iniciative je še mogoče pričakovati. Zato je težko točno napovedati, koliko vpliva bo to imelo.

Kje so vzroki za nizko javnomnenjsko podporo? Se strinjate s predsednico LDS-a Katarino Kresal, da vlada dela dobro, le da svojo dobro delo slabo predstavi javnosti?

To je gotovo en del resnice. Glavni vzrok pa je seveda kriza. Kamor koli danes pogledate, obstoječa vlada ni priljubljena. Tudi Angela Merkel, ki je bila nekaj časa priljubljena, nima dobrega ratinga niti ne Nicolas Sarkozy, tudi v Veliki Britaniji, kjer je tako rekoč še sveža vlada, je priljubljenost strmoglavila itn. Kriza je zagotovo poglavitni vzrok. Potem so tukaj razne percepcije, ki se potem lepijo ena na drugo in potem imate t. i. učinek snežne kepe.

Temu je treba prišteti sorazmerno neusklajenost med strankami v koaliciji, ki spet po eni strani predstavljajo širši politični spekter političnih opcij, in je potem mogoče govoriti, da so določene konceptualne razlike zelo izrazite. Kolikor ne med samimi strankami - moram povedati, da stranke pri nas zelo izrazitih idejnih platform nimajo izdelanih - bolj ali manj so si vse podobne.

Določeni izrazitejši posamezniki v vladi pa dostikrat nastopajo s precej svojimi koncepti, denimo Mitja Gaspari. Franc Križanič še kar izrecno. Lahko bi našel nekaj ministrov, ki imajo poleg političnega pragmatizma tudi določene koncepte, ki se med sabo "stepejo". In kadar gre za koncepte, gre včasih tudi za načela in takrat je zelo težko spore kanalizirati tako, da se ne bi videli v javnosti. Še en dodaten dejavnik, za katerega sem prepričan, da je tudi navzoč tukaj, pa je delovanje medijev. Spet nekaj, kar ni izrecno samo slovenska posebnost. Danes se delovanje medijev povsod spreminja.

Tržni model medijskega delovanja se je ob prisotnosti interneta in drugih strukturnih sprememb izkazal za slab model - v tem smislu, da kakovost poročanja pada. Pri nas se je zdaj bolj izrecno pokazalo, da so večinoma mediji v zasebni lasti in hkrati ni neke resnejše zakonodaje, ki bi novinarjem kot glavnim producentom v tem medijskem pogonu dajalo vsaj neko določeno zaščito. Vidim, da medijski poklic doživlja precejšnje spremembe. Same novinarske kariere so zelo spotikajo, so težko uresničljive.

Rezultat je pač to, da se zlasti mlajši novinarji poskušajo uveljaviti z bolj bombastičnimi metodami. Na voljo pa so jim bolj rumeni mediji, ki dosežejo velik del javnosti in prispevajo k temu, da je ozračje bolj histerično. To je treba vse skupaj sešteti. Ni samo enega vzroka. Prej ko slej pa je kriza glavni vzrok. Posamezna ministrstva celo dobro delajo.

Katera?

Tudi finančno ministrstvo. Šolsko ministrstvo. Imam celo določene kritične pripombe, ampak šolsko ministrstvo je eno redkih, ki se je držalo obljub in je odpravilo škodljive ukrepe prejšnje vlade. Obnovilo je vpliv stroke v svetih šol. Na ministrstvu za znanost poteka nekaj podobnega. Moram reči, da ministrstvo za kulturo dela zelo dobro. Menim pa, da so stvari glede medijske zakonodaje šle zelo počasi. In vsi vemo, to je javna skrivnost, da so bili pri medijski zakonodaji tudi neki dogovori tudi z opozicijo.

Premier Pahor se je o veliko stvareh pogovarjal z Janšo in posledica tega je bila, da se je čakalo z medijsko zakonodajo. Opozicija pa se potem s svoje strani ni držala dogovorov in je zahtevala referendum o zakonu o RTV-ju. To je pripeljalo v paradoksno stanje - v tem smislu, da bi lahko zdajšnja vlada, če bi hotela, popolnoma obvladala RTV Slovenija, ki je še vedno najbolj merodajen medij. Tega sicer ne zagovarjam.

Dejansko pa je na referendumu zmagala opcija, da naj bo RTV politično obvladovan. Vem, da volivci niso mislili tako, učinek njihove odločitve pa je takšen. Vem, da imajo ljudje v načelu nekaj proti referendumu, imajo nekaj proti politiki in trenutno je tudi nepopularnost vlade prispevala k temu, da je bila nizka udeležba in da je zakon padel. Če bi šli v spremembo zakonodaje pravočasno, bi to mogoče uspelo. Mislim, da je velika škoda, da ni uspelo, ker je bila to zamujena možnost, da bi dobili sorazmerno resnično avtonomen medij. Po novi zakonodaji bi bil vsekakor bolj kot po zdajšnji.

Publicist Igor Omerza je skušal vpogledati v dele arhivov nekdanjega SDV-ja. To mu je Arhiv Slovenije preprečil, hkrati je vlada predlagala novelo zakona o arhivu, ki je omejila dostop do teh arhivov. Vaše mnenje?

Vsaka država na svetu je na en način opredeljena s svojim razmerjem do skrivnosti, ki naj bi jih bodisi proizvajala bodisi varovala. Država in tajnost sta dve kategoriji, ki sta vedno na neki dramatičen način povezani. Po navadi se vedno precenjuje pomen tajnosti, ki jih država varuje, in to, kaj naj bi se zaradi njih zgodilo - in potem je igra okoli tega. Včasih so določene tajnosti, ki jih država tako ali drugače varuje, tudi dejansko zelo pomembne.

Če ne toliko za državo, pa za ljudi, ki so kakršne koli vloge že igrali v različnih političnih razmerjih. Vsekakor bi rekel, da je opozicija tukaj zelo manipulirala. Stvar je popolnoma jasna - popolna odprtost arhivov je bila blef. Po sprejetju zakonodaje je prejšnja vlada sprejela ukrepe, s katerimi je določen del arhivov prenesla v pristojnost Sove in jih označila za tajnost. V sami odredbi je opredelila državni interes.

Da je do podatkov, ki zadevajo še živeče ljudi in določene dogodke, ki lahko resno vplivajo na razmerja te države do drugih držav, težko dostopati. In tako je vsepovsod drugod po svetu. Mislim, da je rešitev, ki jo je vlada predlagala s končno zakonsko rešitvijo, sploh ni tako slaba. Odpira namreč možnost dostopa do arhivov na podlagi dovoljenja določene komisije, ki je sestavljena tako, da ima v njej opozicija veliko besede. Se pravi, jasno je, da se stvar okoli tega prenapihuje.

Opozicija trdi, da se zapirajo arhivi zato, ker so v njih podatki aktualnih politikov, zlasti se omenja predsednik države Danilo Türk.

Kar so do zdaj pokazali, je precej ubogo. Sam se spomnim tistega časa - in vsi vemo, kakšno vlogo je SZDL igral. Tukaj ne vidim, kaj bi lahko iztržili. Montiranje teh dokumentov je bila namerna manipulacija. Lahko se izvijajo, kolikor hočejo, ampak je bilo tako narejeno. To postaja vse bolj jasno. Navsezadnje Janševa vlada je imela štiri leta časa, ko si je lahko ogledala, kar je hotela.

Kot vemo, je bila oblikovana tudi Šturmova komisija, ki je "brkljala" po tem. Edino vprašanje je, ali so imeli dovolj časa in kapacitet, da so res obrnili vsak list papirja. V načelu so imeli dostop do vsega. Tukaj je res precejšnje manipuliranje in blefiranje, da naj bi bilo še nekaj tako skritega, ki kaže nekakšen predpostavljen profil predsednika Türka in ki naj bi lahko pomenilo kar koli.

Popolnoma razvidno in jasno je, da tukaj deluje ta logika. Da si je vodstvo SDS-a zastavilo cilj, da umaže podobo predsednika Türka, ker je na nasprotnikovi strani trenutno najbolj neomadeževan. Najbolj je spoštovan in ima najvišje ratinge. Nihče ne ve, kakšno vlogo bo igral na naslednjih volitvah. Mislim, da je ta logika: Türka je treba na neki način zrušiti, onemogočiti. Zdaj pa najdite kakršno koli evidenco, ki bo temu služila. Ta logika je. Ta logika je v delovanju SDS-a opazna že vseskozi, ne glede na to, ali so na oblasti ali na opoziciji. Ko so v opoziciji, je še toliko večja drama. Ko se bo izkazalo, da v nobenih arhivih ni ničesar vrednejšega, bodo trdili, da je moralo biti nekaj v tistem, kar je bilo uničeno. Ali v nečem, kar je še vedno pod oznako tajno.

Ali ni v ozadju - to se očita tudi Türku - odnos do preteklosti? Delitev med Slovenci, kako si razlagamo režim pred letom 1990? Povezano je z odlikovanjem Ertla, ki je nekdanji šef Udbe oz. SDV-ja. Ali ni v ozadju vprašanje, kako bomo Slovenci gledali na to časovno obdobje?

V bistvu gre boj za interpretacijo zgodovine in s strani SDS-a za vsiljevanje neke ideološke formule, ideološke podobe preteklosti. Pri čemer slovenskemu narodu - meni gredo težko taki izrazi ... Slovenskemu narodu se dela zelo slaba usluga. To, kar je vseskozi videti v diskurzu SDS-a in njihovih nekaterih intelektualnih - ne bi rad rekel slug - recimo jim sopotnikov, je širjenje vtisa, da je bilo celotno socialistično obdobje obdobje temačnosti, diktature in ne vem česa še.

Da se v tem obdobju Jugoslavija ni čisto nič razlikovala od drugega t. i. komunističnega sveta. Mislim, da je to zelo slaba usluga naši zgodovini. Malo zamegljuje podobo tega, kar je res bilo. Kot udeleženec gibanj civilne družbe se strinjam, da neke ne vem kakšne demokracije nismo imeli, da je bila enopartijska vladavina, ki je imela represivne plati. Tudi sam sem bil tega deležen - leta 1974 sem skoraj prišel v zapor.

Ampak reči, da je bilo to obdobje obdobje črne luknje, je pa temeljno napačno. Prvič je vsakdanje življenje potekalo relativno normalno. Imeli smo obdobja prosperitete. Da ne govorim o tem, kaj se je dogajalo na področjih, kot so umetnost, kultura. Kjer smo bili na popolnoma isti ravni z Zahodom. Da ne govorimo o vrsti svoboščin, ki smo jih imeli. Seveda niso bile popolne, se strinjam, pač smo živeli v nekem svetu, kjer so vladali neki drugi kriteriji - imeli smo blokovsko deljen svet. Razglasiti celotno to obdobje za neko temačno obdobje, v katerem cela naša življenja niso pomenila nič, je seveda napačno in tudi ni res tako bilo. Ta potreba po nekem ideološkem obvladanju zgodovine je škodljiva.

Menite, da je bilo odlikovanje Ertla napaka? Zdi se, da se vse vleče od takrat ...

Lahko bi se tudi reklo, da mogoče ni bilo ravno najbolj potrebno s tem odlikovanjem izzivati, ampak mislim, da bi - ne glede na vse, po sami logiki, po kateri deluje razum, ki sproža te vrste afer - prišlo do nečesa takšnega. Če vi berete tisto, kar se piše v Demokraciji, Reporterju, ki je pač čisto strankarsko glasilo, čeprav formalno ni. Če greste tisto brat, tam se dosledno ne polemizira z argumenti, ampak se dosledno kogar koli, ki je kaj rekel, izjavil itn., označi kot neke vrste sovražnika.

Če boste objavili ta intervju, bodo rekli, da sem propagandist levice oz. kaj podobnega. Celo v tem norem besedilu - prosim, da napišete v norem Janševem besedilu, njegovem zadnjem besedilu. Trdim, da je to noro besedilo. V tem besedilu je Janša mnenja, da propagandisti zdajšnje vlade trdijo, da je zdajšnja vlada slaba, vendar opozarjajo, da bi bila alternativa še slabša. Mislim?!

Kakšni so to propagandisti, ki trdijo, da je zdajšnja vlada slaba. Ne glede na to, da trdijo, da bi bila druga še slabša. In jaz verjamem, da bi bilo tako. Smo kritični do delovanja vlade, zlasti do njenega profila, ki ga ne vzdržuje. Do njenega odnosa do tradicije levice. Te ljudje, ki smo tako kritični do te vlade, Janša takoj razglasi za propagandiste. To je diskurz, ki ne dopušča nobenega resnega dialoga. Enostavno je v tem problem.

Ste predsednik Liberalne akademije. Vemo, da se je pred leti zgodil razpad LDS-a, saj je del nezadovoljnih članov ustanovil stranko Zares. Po javnomnenjskih anketah je Zares zdrsnil pod prag parlamenta, LDS je nekje na robu. Ima ta opcija prihodnost v Sloveniji?

Težko rečem, kaj bo. Mislim, da je bil razhod LDS-a gromozanska napaka. Imam svoje mnenje, kdo ima tukaj kakšne zasluge. Še vedno menim, da ni bilo strukturno nujno, da bil LDS šel "v franže", kot se reče. Mislim tudi, da so posledice za celotno zmerno levo opcijo zelo hude. Tudi v tem smislu, da je umik LDS-a, ki je bil neke vrste most med možno, bolj radikalno levico in bolj centrističnim konceptom, povzročil vakuum.

V tem vakuumu se je proizvedel tip politike, ki se mu še ni uspelo dovolj dobro definirati in tudi v politični praksi ima resne težave. Tukaj so posebnosti, posameznosti v tem smislu, ki presegajo to, kar se je strukturnega zgodilo. Imamo pač posebno figuro, predsednika vlade Pahorja, ki igra neko svojo vlogo, ki ima neke svoje poteze. Za Janšo že dobro vemo, kakšne poteze ima, Pahor ima pa svoje. Menim, da je bila narejena velika škoda, zanimivo pa je, da neka potreba po tej opciji v Sloveniji obstaja, le da se v politični praksi nekako ne najde noben tak subjekt.

Pomemben dejavnik je tudi to, čemur se reče character assassination v primeru Golobiča in Kresalove. Tukaj so določeni mediji in določene politike odigrali svojo vlogo.

Kateri mediji in katera politika?

Opozicijska politika. Če primerjate: Golobič je naredil to napako, da je priznal napako. Od takrat naprej se ne more več postaviti na noge. Janša, ki je stokrat očitno manipuliral, se zlagal, ne vem, kaj vse ... To so mu že stokrat našteli. Vedno pa dosledno tako svojo manipulacijo zanika in preživi. To je, kot kaže, neka značilnost. Tudi v drugih državah je tako, da desnica z manipulacijami bolje pride skozi. To je teoretsko vprašanje, zakaj in kako, ampak to se dogaja. Glede te opcije - socialno-liberalne - trenutno ne vidim kakšnih velikih možnosti, da bi si zelo hitro opomogla. Najbrž je le treba računati na neke bolj dolgoročne perspektive.