Kdaj bodo po pozivnikih in voki-tokijih bombe postali tudi naši telefoni? Zakaj se stopnja tolerance do pobijanja civilistov v zahodni demokraciji vztrajno viša?

Z gostom Alešem Bučarjem Ručmanom s fakultete za varnostne vede se je v oddaji Marcel pogovarjal voditelj Marcel Štefančič jr.

Izraelci so v Libanonu in Siriji daljinsko aktivirali eksplozije na tisoče pozivnikov in voki-tokijev, pri čemer so ranili, pohabili številne člane Hezbolaha in seveda tudi civiliste. Načini pobijanja se očitno iz filmov selijo v realnost.
Odlična iztočnica. To povezavo med filmsko realnostjo in našo realnostjo na tem področju lahko vidimo na dva načina, vsaj jaz jo vidim na dva načina. Eno je, da žanr znanstvene fantastike včasih zelo dobro zadene in uspe napovedati, kaj se bo pozneje dogajalo. Naša realnost je danes videti, ko jo gledam, me spomni …

Kar je v filmih, je res?
To je vaša teza, vi poznate ta svet. Mene spomni konkretno današnja realnost z letalniki, z vojskovanjem, ki ga spremljamo, na nekaj, kar je zelo blizu tistega, kar sem kot najstnik gledal v Terminatorju 2. Samo še tistega kiborga iz litine nimamo, vse ostalo pa je že skoraj tam. Če se pravilno spomnim, je ta film postavljen v leto 2022, ko naj bi bila ta prihodnost, ki jo prikazujejo. Drugo, kjer filmi zadenejo in na splošno ta žanr tudi v romanih, je to, kar se nam je zgodilo z neverjetno močjo nadzora, ki poteka danes v kibernetskem prostoru. Ne naju osebno kot posameznika, ampak celotne množice ljudi, nekaj, kar gre v področje sociologije, filozofije, Foucaultove biopolitike, upravljanje z množicami, ustvarjanje mnenja itd. Ampak en pomemben dodatek tukaj, še celo tisti zelo ekstremni filmi, ki prikazujejo vohunsko tematiko, ne prikažejo tega, kar smo videli nedavno. Aktiviranje takšnega števila detonacij na tako neselektiven način je rezervirano za teroristične organizacije, rezervirano za diktature itd. Odpira se vprašanje, kaj smo tukaj videli.

Izraelci niso zadeli le članov Hezbolah, ampak vsepovprek civiliste, otroke, ki so bili ob roke, obraze in tako naprej. Sploh niso vedeli, koga bodo zadeli. Streljali so, aktivirali so na slepo, in to je očitno moralno in politično sprejemljivo.
Samega dejanja in kako se Izrael odloča za to, tega mi niti ni treba presojati, ker to je dejstvo. Kaj pa lahko …

Glejva skozi oči te zahodne demokracije, tu se stopnja tolerance do civilnih žrtev, do kolateralne škode, v narekovajih, vztrajno viša.
Če tega ne obsojamo, če ne protestiramo, to pomeni, da smo sprejeli in da toleriramo. Če pogledamo reakcije od prejšnjega tedna v mednarodni skupnosti, na OZN-u (Organizacija združenih narodov) je bilo to deklarativno obsojeno. Posamezni eksperti govorijo o tem, da gre za eklatanten primer kršitve mednarodnega prava, ampak pri tem je ostalo.

Da, to gre mimo, to gre vse mimo brez konsekvenc.
In še nekaj moramo vedeti, tukaj je neki paradoks. Ta situacija je manj tragična oz. manj žrtev prinaša kot tisto, kar spremljamo že mesece. Gre za popolnoma podobno neselektivnost, civilne žrtve, kjer so legitimne tarče očitno tudi šole, bolnišnice in tako naprej, govorim o Gazi.

Zdaj se nadaljuje bombardiranje Libanona.
Tako. Ob tem pa je še ena posebna situacija. V tem trenutku imamo vsaj dva konflikta, ki ju spremljamo, vojni, ki ju spremljamo. Ena je ta, druga je tista v Ukrajini.

In 48 drugih vojn, ki jih ne spremljamo, ker so daleč stran.
Tako in zato sem rekel, ki ju spremljamo, ker so v našem fokusu. Ampak že pri teh dveh je pomembno opaziti dvojna merila, legitimne tarče, šole, bolnišnice in tako naprej, na eni strani, ki jih toleriramo, govorimo o Zahodu, medtem ko na drugi strani, ko pride do teh istih tarč, govorimo o vojnih zločinih in tako naprej. Da se razume, obe sta nesprejemljivi in enaka merila bi morali imeti v obeh primerih.

Teroristi so ob tem, kar so storili Izraelci, dobili odlično idejo. Izrael je pokazal, kaj vse je mogoče. Dejansko je takšno pobijanje učinkovito. Naredi vtis, ustvari kaos, vzbuja strah, grozo, teror. Odlično, so si rekli teroristi, zdaj poti nazaj tukaj ni več, kajne?
Pri teroristih, terorističnih organizacijah samo število žrtev na koncu ni tisto, kar je ključni cilj njihovega delovanja, ampak sejanje strahu. Da imaš mehanizem, ki na drugi strani povzroči strah.

Izrael počne natanko to.
Tukaj pa je še en drug moment oz. neko drugo opozorilo, na kar moramo biti pozorni. Govorimo, da gre za teroristične organizacije. Ko te mehanizme začne uporabljati država, pomeni, da je prestopljen prag pravil, ki smo jih do zdaj nekako postavljali v mednarodnem prostoru.

Smo v fazi državnega terorja?
Ko države začnejo to sprejemati, to delati, pomeni, da se spusti prag dovoljenega in letvica pade na tla. In to postaja vedno bolj legitimno potem.

Predstavljajte si, kako bi svet reagiral, če bi kaj takega storili teroristi, če bi recimo islamska država v Parizu ali Londonu daljinsko aktivirala eksplozije telefonov?
Mislim, da je odgovor popolnoma jasen.

Ali lahko dodam? Rekli bi, kaj takega lahko stori le psihopat, pošast, to je zavržno, nečloveško, to je zlo, to bi poslušali.
Tako je.

Očitno se je zgodil prelomen dogodek, nova faza v državnem terorju.
Mislim, da se je prelomen trenutek zgodil v reakciji po 11. septembru, tam je izvoren greh, takrat so se domine postavile in se nam zdaj podirajo. Zakaj? Zato, ker se je takrat odprl diskurz v javnosti, diskurz, da lahko narediš skorajda vse, dovoljeno je vse, v imenu boja proti terorizmu. Vse države so to vzele na svoj način k sebi.

Vmes so prišli zdaj še letalniki, orožje za brezosebno daljinsko pobijanje. To daljinsko pobijanje s pozivniki in voki-tokiji je samo nadaljevanje brezosebnega pobijanja z brezpilotnimi letalniki.
Tehnologija in uporaba tehnologije za vojaške namene, za obračunavanje, gresta z roko v roki že od puščice naprej, ko smo jo ljudje izumili. En pomemben moment je bil, ki smo mu bili priča vsaj po 2. svetovni vojni, pa tudi od prve zalivske vojne dalje, da naj bo pobijanje usmerjeno v vojaške tarče. Precizne bombe, vodene bombe itd. Tukaj imamo odstop od tega, legitimne tarče postajajo civilisti in kar je ključno, je to, da je tista norma, ki smo jo postavili po 2. svetovni vojni – vrednota človeškega življenja, tukaj pač padla. Očitno postavljamo dvojne standarde, ni več vprašanje samo vrednota človeškega življenja, ampak je vprašanje, kdo je ta človek na drugi strani. Ko enkrat to sprejmemo, pademo vsi navzdol.

Vabljeni k ogledu celotne oddaje Marcel.