T. i. ideološka hegemonija levice v Sloveniji, vzroki za fiasko Pahorjeve vlade, Štrajnova napoved možnosti uveljavitve t. i. generičnega fašizma v Sloveniji. To so ene izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s političnim analitikom in profesorjem na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) Matevžem Tomšičem.

Leta 1989-1990 je v Vzhodni Evropi in s tem tudi v Sloveniji dokončno propadel komunistični projekt. Politične sile, ki so bile v Sloveniji nosilke tega zgrešenega projekta, so se ob začetku tranzicije v demokratično ureditev samooklicale za liberalce (LDS), socialiste in prenovitelje oz. socialdemokrate (ZLSD oz. SD) in - razen v letih 1990-1992 in 2004-2008 ter t. i. Bajukovega interregnuma leta 2000 - obdržale oblast v Sloveniji. Zdaj, v času Pahorjeve vlade, se zdi, da slovenski postkomunistični oz. tranzicijski levici resno pojenjuje sapa. Smo priča dokončnemu zgodovinskemu zlomu slovenske levice?

Težko bi govorili o zlomu slovenske levice kot takšne. Politična levica, denimo, takšna socialdemokratskega tipa, igra v večini evropskih držav še vedno zelo pomembno vlogo. Običajno poteka glavna politična tekma med strankami leve in desne sredine, tj. takšnimi socialdemokratske in takšnimi konzervativno-krščanskodemokratske orientacije. Zato je tudi v slovenskem političnem prostoru levici vsekakor mesto.

Problem slovenske levice pa je dejansko njena vezanost na strukture, ki izhajajo iz bivšega režima. To se na eni strani izraža v njeni inkorporiranosti v različne družbene podsisteme, kot so gospodarstvo, mediji, šolstvo, pravosodje itd. ki jih v veliki meri obvladuje, predvsem prek omrežij, ki koreninijo v bivšem režimu.

Na drugi strani se to kaže v stalnih poskusih legitimacije bivšega režima in njegovih nosilcev prek raznih simbolnih dejanj, med katerimi v nebo najbolj vpijeta poimenovanje ulice po Josipu Brozu - Titu in odlikovanje zadnjega komunističnega notranjega ministra Tomaža Ertla. Ta popkovina, ki jo veže na bivši režim, v veliki meri onemogoča njeno modernizacijo.

Ali je, če upoštevamo, da Sloveniji vladajo politične sile, ki imajo "za sabo" že en propadel politični projekt, prej omenjeni komunistični, sploh presenetljivo, da doživljamo tudi propad tranzicijskega projekta? Ali ni v samem bistvu slovenske levice to, da zaradi svojih zgrešenih konceptov razvoja vedno pripelje Slovenijo v krizo?

Bivši vladajoči eliti (tista, ki je vladala ob koncu 80. let 20. stol.) se je uspelo dokaj uspešno prilagoditi novim okoliščinam, tako da se je vsaj navzven reformirala. Uspelo jih je v svoj okvir integrirati tudi del nove elite (spomnimo se priključitvi nekaterih ključnih Demosovih protagonistov LDS-u). Tako je lahko postala legitimen politični igralec.

Še več, obdržala je nadzor nad omenjenimi strateško najpomembnejšimi področji in s tem dominanten položaj skozi večino tranzicijskega obdobja. To je bilo povezano s t. i. gradualističnim tipom tranzicije, zaznamovanem s počasnimi spremembami in ohranjanjem močne vloge države.

Treba je povedati, da je za takšen položaj tudi desni politični pol, nekdaj znan pod imenom 'stranke slovenske pomladi', nosil znaten del odgovornosti. Zanj sta bila pogosto značilna ideološka zadrtost in pomanjkanje kompetence v političnem delovanju, poleg tega pa so vsaj nekatere stranke tega pola zelo rade sodelovale v t. i. velikih koalicijah z LDS-om, kjer pa so igrale vlogo 'dežurnega krivca'. Za vse pozitivno je bil zaslužen LDS, za vse napake pa kriva SKD in pozneje SLS.

Če je bila tranzicijska levica vsaj v Kučanovi in Drnovškovi eri zelo spretna pri politični kombinatoriki (beri: izigravanju nasprotne strani) in samopromociji, pa to nikakor ne velja za njeno sposobnosti udejanjanja razvojne vizije. Tudi je ves čas ohranjala preživeli korporativistični model zaprte in regulirane družbe. Ta model pa je zdaj doživel svoj zlom. Aktualna vladajoča koalicija sicer pompozno napoveduje nekakšne reforme, vendar dejansko utrjuje z njo povezane monopole.

To je zelo očitno, denimo, na področju visokega šolstva, kjer skuša onemogočiti razvoj vseh tistih ustanov, ki ne spadajo pod okrilje obstoječih državnih univerz. Očitna je odsotnost kakršne koli resne razvojne vizije, ki bi bila usmerjena v vzpostavitev odprte, dinamične in s tem konkurenčne družbe. Vse, kar jim je preostalo, so preživeli ideološki konstrukti iz arzenala kulturnega boja.

Minister za kulturo v času Demosove vlade Andrej Capuder je nedavno zapisal, da se zdi, da je Slovenija neozdravljivo leva. Je to res ali so bližje resnici tisti, ki menijo, da se "leve Slovenije" vse bolj polašča negotovost in strah pred prihodnostjo? Da se pri slovenski levici zaradi fiaska Pahorjeve vlade vse bolj maja njen občutek večvrednosti nad "desno Slovenijo"?

Težko bi govoril o nekakšni 'neozdravljivosti'. Stvari v družbi se spreminjajo, takšne zadeve, kot je prevlada določenih političnih orientacij, pa niso nič 'naravnega', ampak posledica določenih določljivih družbenih dejavnikov in ravnanj konkretnih družbenih igralcev. Ne gre torej za to, da bi Slovenci bili 'prirojeno' levo usmerjeni, ampak, da je levici skozi celotno svoje tranzicijsko obdobje s pomočjo prevladujočega vpliva na medije, šolstvo, popularno kulturo itd. uspelo vzdrževati t. i. ideološko hegemonijo, to pomeni, da so vrednote in ideje, ki sodijo v njeno domeno, predstavljale kot nekaj normalnega, samo po sebi umevnega; tiste, ki so bile tem nasprotne, pa kot nekaj nenormalnega, sumljivega ali celo škodljivega.

Tako je bilo 'samoumevno', da je edino politična levica sposobna vladati, medtem ko je desnica nesposobna in nazadnjaška. Tovrstna ideološka segregacija, ki so jo ves čas vzdrževali določeni mediji in izpostavljeni mnenjski voditelji (in ki to počnejo še danes), je šla še dlje: strokoven, kompetenten, intelektualen je lahko samo tisti, ki zagovarja 'prave', tj. levičarske ideje, in ki podpira 'pravo', tj. levo politično opcijo.

Zdaj pa se je ta ideološko radikalna levica znašla v precejšnji krizi. Najočitnejši izraz intelektualnega in moralnega kolapsa tistih, ki so se vselej imeli za 'ideološko superiorne', je njihova podpora ljubljanskemu županu Jankoviću.

Tistih, ki imajo polna usta enakosti in solidarnosti z deprivilegiranimi, očitno niso nič zmotile mizerne razmere, v katerih so živeli delavci, ki so gradili Jankovićev 'spomenik' Stožice. Tisti, ki imajo polna usta človekovih pravic, slavijo človeka, ki je v svojem mestu počastil nekdanjega komunističnega samodržca, odgovornega za množične kršitve človekovih pravic.

Če gremo k referendumom: ko je bila v letih 1992-2004 na oblasti levica, je ta razglašala, da je Slovenija zgodba o uspehu. Ko je prišla na oblast Janševa vlada, je levica, zdaj v opoziciji, začela govoriti, da ljudje živijo slabo, da je bogastvo nepravično porazdeljeno in da je ogrožena socialna država, čeprav je bilo takrat obdobje gospodarske konjunkture in nizke brezposelnosti. Ne leži vzrok za tako slab rating zdajšnje vlade in propade njenih zakonov na referendumih prav v tem, da je levica v letih 2004-2008 med ljudmi spodbudila nezadovoljstvo, ki se ji zdaj, ko je na oblasti in je Slovenija v krizi, vrnilo kot bumerang? Je levica padla v lastno past?

Spomnimo se številnih srce parajočih zgodb o tem, kako "ljudje težko živijo", s katerimi so v času Janševe vlade mediji obilno zalagali javnost. Čeprav je bilo to obdobje, ko se je življenjski standard občutno povečal – koliko zaslug za to je imela Janševa vlada, je seveda stvar debate, vendar to je dejstvo. Janševa vlada pri izvedbi svojih na začetku zelo ambicioznih reform ni bila posebej uspešna.

Vendar so te reforme opozicija, osrednji mediji ter velik del akademske sfere pričakali dobesedno na nož, saj so jim očitali uvajanje neoliberalizma, uničevanje socialne države in spodbujanje neenakosti. Pri tem je bil med najbolj dejavnimi ravno zdajšnji minister za delo in glavni vladni 'reformator' Ivan Svetlik. Če smo cinični: to, kar je prej profesor Svetlik sejal, zdaj minister Svetlik žanje. Ljudje, ki so tedaj reformam nasprotovali, jih zdaj težko kredibilno zagovarjajo.

Predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn je po trojnem vladnem referendumskem porazu dejal, da lahko v Sloveniji pride do t. i. madžarskega scenarija - do uveljavitve t. i. generičnega fašizma, tj. do prodora populizma in avtoritarizma? Je ta grožnja realna ali zgolj strašenje pred spremembo oblasti?

Ravno takšne izjave so dokaz krize, v kateri se nahajajo tisti, ki se razglašajo za najbolj 'napredne'. Ne samo, da se na politične poraze odzivajo z ideološkim zaostrovanjem in strašenjem ljudi pred nasprotniki, ampak še pri takšnem početju niso niti najmanj inovativni, saj uporabljajo floskule iz sredine 90. let prejšnjega stoletja (ustavljanje desnice, nevarnost nekakšnega fantomskega fašizma janšističnega tipa itd.). To, da o nevarnosti avtoritarizma govorijo ljudje, ki so podprli poimenovanje ene izmed ljubljanskih ulic po komunističnem diktatorju Titu, pa je sploh posebna zgodba.

V referendumsko kampanjo o noveli zakona o arhivih se je vmešala tudi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova). Je to za demokratično državo sploh sprejemljivo? Bi moral premier Borut Pahor razrešiti direktorja Sove Sebastjana Selana?

Takšno ravnanje v demokratični državi nikakor ni sprejemljivo. Od tistih, ki vodijo državne ustanove, se pričakuje politična nevtralnost. To se še posebej pričakuje od tistih, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem varnosti države in ki imajo kot takšni v rokah mehanizme za nadzor nad državljani. In obveščevalna služba zagotovo sodi v to kategorijo. Zato njena politična instrumentalizacija tistih, ki jo vodijo, zagotovo zahteva sankcije, tj. njihovo zamenjavo.

Zares in LDS sta v sredo Pahorju in SD-ju postavila ultimat: rekonstrukcija vlade in zamenjava premierja. Zdi se, da se skušata LDS Katarine Kresal in Zares Gregorja Golobiča s to zahtevo izogniti lastni odgovornosti za neuspešnost zdajšnje vlade in vse napake prevaliti na Pahorja kot na priročnega grešnega kozla. Jima bo ta manever po vašem uspel?

Očitno je, da večina akterjev na t. i. levici vidi Pahorja kot glavnega krivca za težave in nizek ugled, ki ga vlada in vladajoča koalicija uživata v javnosti. Res je v objektivnem smislu on najbolj odgovoren, vendar predvsem za to, ker je preveč popuščal svojim partnerjem tako znotraj stranke kot znotraj koalicije. Ne pozabimo, najhujši škandali so bili povezani prav s strankama Zares in LDS in njenima prvakoma osebno.

Zato sta ti dve stranki, predvsem pa njuna predsednika, nedvomno del problema, ne del rešitve. Tudi dvomim, da bi neka rekonstrukcija vlade lahko prinesla kakšne pomembnejše spremembe v smislu njene učinkovitosti in posledično ugleda v javnosti, sploh ker je, kot kaže, zelo težko najti kredibilnega človeka, ki bi bil pripravljen prevzeti njeno krmilo.

Držijo mnenja, da skušata LDS in Zares z rekonstrukcijo vlade ostati še eno leto na oblasti in preprečiti predčasne volitve, ker obstaja nevarnost, da stranki ne bi prišli v parlament?

Ta nevarnost obstaja, vendar ne samo za ti dve stranki, ampak za vse manjše parlamentarne stranke. Zato jih večina tako odločno nasprotuje predčasnim volitvam. Dejansko se lahko zgodi situacija, ko bo vladajoča koalicija povsem razpadla, vendar še vedno ne bo mogoče doseči predčasnih volitev. In to, se pravi odsotnost mehanizmov, s pomočjo katerih bi se presekalo takšno politično blokado, je ena izmed večjih hib slovenske ustavne ureditve.

V Sloveniji se pojavljajo različni koncepti, s katerimi naj bi se izvili iz krize: resetirana Slovenija, Janševa Druga republika, enostavna država Katarine Kresal, Žerjavov Svet modrecev itn. Kateri koncept je po vašem mnenju najboljši? So to sploh resni in uresničljivi koncepti, ki bi lahko Slovenijo pripeljale iz krize, ali so zgolj piarovske floskule?

Osebno sem zadržan do kakšnih bombastičnih konceptov in ambicij po celovitih (ali celo radikalnih) spremembah. Tisto, kar Slovenija potrebuje, je vzpostavitev normalnega stanja. Stanja z učinkovito pravno državo, ki zagotavlja dejansko enakost pred zakonom in preprečuje ustvarjanje monopolov in omrežij, ki prinašajo rente privilegiranim skupinam. Potrebuje sistem, ki temelji na odprtosti in inkluzivnosti, ob upoštevanju meritokratskih kriterijev. Sistem, ki ljudem omogoča, da razvijajo svoje kreativne potenciale, ne pa da jih omejuje in izloča zaradi ideoloških, korporativnih ali zgolj osebnih interesov nosilcev moči.