Sodelavci se Lorencija spominjajo ne le kot uspešnega novinarja in urednika, temveč tudi kot mentorja številnim mladim nadobudnim novinarjem na Večerovi novinarski praksi. Vselej se je zavzemal za to, da mora biti novinar samo na strani ljudi in da dober časopis nastaja med ljudmi, bralci.

Njegov bogat novinarski opus zajema reportaže tako s kriznih žarišč kot tudi iz najbolj skritih slovenskih krajev, zajema tako intervjuje z malimi ljudmi kot tudi s svetovnimi voditelji, zajema tudi številne duhovite glose, komentarje in politične analize. Leta 1992 je za svoje delo prejel Tomšičevo nagrado Društva novinarjev Slovenije.