Mojca Senčar je za rakom dojk zbolela kmalu po 40. letu. Po zdravljenju je nadaljevala svoje delo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kot zdravnica je pomagala številnim bolnicam med zdravljenjem ter jim vlivala optimizem z deljenjem svoje izkušnje. Po upokojitvi je svoje življenje posvetila detabuiziranju raka, osveščanju o pomenu zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter zagovorništvu bolnikov.

Borila se je za enake možnosti zgodnjega odkrivanja in celostnega zdravljenja za vse ženske po Sloveniji in opozarjala na pomen medsebojnega spoštovanja ter sodelovanja med zdravniki, odločevalci in civilno družbo. Bolnicam in njihovim svojcem je bila ves ta čas na voljo za osebne razgovore in svetovanje po telefonu, jim vlivala upanje ter jim pomagala pri odločitvah, povezanih s soočanjem z boleznijo in zdravljenjem.

Triintrideset let po prvi diagnozi se je bolezen vrnila v razsejani obliki. Senčarjeva je ostala optimistka in delo nadaljevala s pozitivnim pogledom na življenje ter polna življenjske energije še naprej pomagala številnim ženskam, čeprav se je sama spopadala s svojo bitko za življenje, z agresivnim zdravljenjem in soočanjem z lastno minljivostjo, so spomnili v združenju.

Medalja za hrabrost

Leta 2014 jo je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z medaljo za hrabrost. "Življenje se ji je zdelo prelepo, da bi obupovala ob stiskah in tegobah bolnikov. Raku je napovedala odločen boj ne le kot zdravnica, ampak tudi kot bolnica in po upokojitvi še kot predsednica društva za boj proti raku dojk Europa Donna. V vseh teh vlogah se je izkazala kot neomajna borka, odločna, srčna in strokovna," je takrat zapisal v utemeljitvi.

Mojca Senčar si je želela, da se je spominjamo s pozitivnim pogledom na življenje in skrbjo za svoje zdravje, saj je vedno poudarjala, da smo v prvi vrsti sami odgovorni za svoje zdravje. "V vsaki še tako težki situaciji je treba najti nekaj pozitivnega in se zavedati, da je vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, izgubljen," je opozarjala.