Sorodna novica Umrl je Boris Pahor

V četrtek bo minilo 75 let od uveljavitve pariške mirovne pogodbe, s katero je Italija med drugim odstopila takratni Jugoslaviji suverenost nad večjim delom slovenske Primorske in Istre, Zadrom ter jadranskimi otoki. V spomin na ta dogodek 15. septembra praznujemo vrnitev Primorske k matični domovini in v ta namen je v Portorožu potekala osrednja državna slovesnost. Umetniški del proslave je bil naslovljen Ljubezen, svoboda, resnica, pravica. Režijo in scenarij je zasnovala Yulia Roschina. Rdeča nit programa in njen navdih so bili življenje, osebnost in literarni opus zamejskega literata in enega najpomembnejših slovenskih pisateljev, letos umrlega Borisa Pahorja. V protokolarnem delu državne proslave je potekal tudi pregled in mimohod ešalona praporščakov in zastavonoš bojnih zastav.

Osrednji govor

Slavnostna govornica, predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič, je svoj nagovor začela s kratko zgodovino po Rapalski pogodbi leta 1920, v skladu s katero je del Primorske ostal v italijanskih rokah. Danes si težko predstavljamo, da je bila skoraj tretjina etničnega ozemlja odrezana od matične domovine, je dejala. Primorska se je znašla v težki družbenopolitični situaciji, njen živelj pa je postal predmet fašistične raznarodovalne politike. Že leta 1920 so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, uničevali slovenske šole, delavske in kulturne domove, župnišča. Ko so fašisti leta 1922 prišli na oblast, so sledili še hujši ukrepi, denimo obsežna prepoved slovenščine. Ampak naši predniki na Primorskem niso bili hlapci, temveč gospodarji, uporniki in predvsem antifašisti, je nadaljevala. Bili so pokončni in enotni, odpor, ki je polagoma vznikal, je bil vseljudski in je obsegal vse od komunistov, narodnjakov, krščanskih socialistov do duhovnikov, je poudarila. Nastale so številne uporniške organizacije, denimo Mladina, Borba, Orjuna in TIGR, je nadaljevala.

Ko je v 2. svetovni vojni Italija napadla Jugoslavijo, so se Primorci kljub okrepljenemu zatiranju množično vključevali v odporniško gibanje, saj so ga razumeli kot nadaljevanje odpora proti fašizmu. Njihov pogum je diktatorja Mussolinija tako jezil, da je v Gorici leta 1942 po navedbah Klakočar Zupančič izrekel te besede: "Pokončati je treba vse moške tega prekletega plemena." A to pleme se je izkazalo za izjemno trdoživo, ne samo njegovi moški pripadniki, temveč tudi ženske, je nadaljevala govornica. Prav emancipacija žensk ob hkratnem ohranjanju tradicionalnih vrednot je bila ena od ključnih razlik med jugoslovanskimi partizani in drugimi odporniškimi gibanji proti fašizmu in nacizmu po Evropi, je zatrdila. Po kapitulaciji Italije leta 1943 in nemški zasedbi so se Primorci priključili v boj pod vodstvom NOB-ja, ki je ženske mobiliziral neposredno v vojno. Ženske so bile borke in aktivistke, med njimi pa je zavela solidarnost, saj so tiste, ki so ostale doma, skrbele za otroke tistih žensk, ki so šle v partizane. Klakočar Zupančič je nato spomnila na vrhovni plenum OF-ja leta 1943, ki je proglasil priključitev slovenskega Primorja Sloveniji v okviru Jugoslavije, ta sklep pa je še istega leta potrdil zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, in tako je slovensko Primorje postalo del slovenskega državnega ozemlja. Iz tega razloga po navedbah govorke domobransko gibanje na Primorskem nikoli ni doživelo večjega uspeha. Nato je navajala zgodovinarja Pirjevca, da so Primorcem tuje diskusije o narodni spravi, ki razdvajajo Slovence v osrednji Sloveniji, in ostajajo ponosni na partizanske spomenike.

Na delu Primorske, ki je bil dodeljen Italiji, je ostalo mnogo Slovencev, zato je po besedah slavnostne govornice praznovanje še vedno povezano z bolečino: "To pomeni, da boj narodne zavesti še vedno ni končan. Vendar se danes bije na drug način, in sicer v obliki ohranjanja slovenskega jezika, slovenske kulture, tesnega sodelovanja zamejskih Slovencev z domovino in opozarjanja na pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji."

Ideje o večnem miru v Evropi brez meja, ki so nastale po drugi svetovni vojni, je Klakočar Zupančič povezala z zdajšnjim mednarodnim političnim okvirom, v katerem ugotavljamo, da do vojn še vedno prihaja.

Kritična je bila tudi do prejšnje vlade. "Kako zelo krhka je svoboda, smo še nedavno občutili na lastni koži, ko je Slovenija začela drseti v avtokracijo in smo doživeli neustavno kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin."

Gre za tiste pravice, za katere so naši predniki dali svoja življenja, je dejala. "Med njimi so primorske junakinje in junaki, kleni borci proti podjarmljenju, proti raznarodovanju, proti ideologijam, ki ustvarjajo rasne, narodne in etnične neenakosti ter proti diktaturi enoumja. Današnji predpraznični večer je posvečen njim," je poudarila.

Kratka zgodovina

V Parizu so 10. februarja 1947 podpisali mirovni sporazum med Italijo in zavezniškimi silami, zmagovalkami v drugi svetovni vojni. V drugi svetovni vojni poražena Italija se je z njim med drugim morala odpovedati nekaterim ozemljem, ki jih je zasedla po razpadu Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne in si jih zatem priključila na podlagi Rapalske pogodbe, ki jo je sklenila s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Prebivalstvo tega območja je bilo večinoma slovansko, fašistični režim pa je nad njim več kot 20 let izvajal nasilno poitalijančevanje, kar je med drugo svetovno vojno spodbudilo množičen upor.

15. septembra 1947, ko je pariška mirovna pogodba začela veljati, so Zgornje Posočje, Vipavska dolina, večji del Krasa in manjši del Istre postali del tedanje jugoslovanske federacije. Gorica je ostala v Italiji. Večina Primorcev, ki so pred tem trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 pod nacistično okupacijo, se je tako pridružila matičnemu narodu.

Na obalnem pasu med Trstom in Novigradom na Hrvaškem je pariška mirovna pogodba predvidela ustanovitev neodvisne države, Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Ozemlje nikoli ni dobilo guvernerja in ni bilo konstituirano kot država, ampak je bilo ves čas razdeljeno na dva dela. Cona A je bila pod angloameriško, cona B pa pod jugoslovansko vojaško upravo. STO je bil razpuščen leta 1954 z londonskim sporazumom, po katerem je Italija dobila cono A s Trstom, Jugoslavija pa cono B s Koprom, Izolo, Piranom, Umagom in Novigradom.

Slovenske meje so takrat dejansko dobile zdajšnjo obliko. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Zunaj matične države je po ocenah zgodovinarjev ostalo približno 140.000 Slovencev.

Z ozemlja, ki je pripadlo Jugoslaviji, se je v Italijo izselilo od 200.000 do 300.000 ljudi, od tega 27.000 iz Slovenije, je leta 2000 ocenila mešana slovensko-italijanska komisija zgodovinarjev.
Leta 2005 je Slovenija razglasila 15. september, dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe, za praznik vrnitve Primorske k matični domovini, ki pa ni dela prost dan. Prireditev ob državnem prazniku izmenično pripravljajo posamezne primorske občine, saj je državna proslava organizirana le vsakih pet let.