Novi minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je mandat nastopil konec oktobra. Tedaj je napovedal, da bo takoj zavihal rokave; glede na naloge, ki ga čakajo, pa res nima veliko časa za učenje.

Kohezijska politika oziroma črpanje evropskih sredstev; nove občine; problem Pomurja; pokrajine. To je le nekaj izmed zahtevnih področij, ki bodo zahtevala ogromno energije in dialoga.

V prvem delu pogovora smo z novim ministrom spregovorili o vseh teh temah z izjemo pokrajin (v celoti jim namenjamo 2. del pogovora) začeli pa smo s tem, kako se je sploh odločil za kandidaturo, kako je z njegovimi kompetencami in kako z njegovim (so)delovanjem v stranki DeSUS.

Minister, na ta položaj ste prišli kot kandidat, ki v javnosti ni bil znan. Kdo je pristopil do vas in ali je bila odločitev za prevzem resorja, ki se med drugim že vrsto let spopada z poskusom uvedbe pokrajin, težka? O čem ste premišljali, ko ste se odločali za ta resor?
Povabilo je bilo presenečenje. Gospod Erjavec me je obvestil oziroma me je vprašal, ali bi želel kandidirati, kar se mi je na začetku zdela šala. Ker je bilo vprašanje resno, sem po tehtnem premisleku, namreč takrat sem bil še bolan, v postelji premišljeval nekaj dni, nakar pa sem se moral hitro odločiti in sem se. Se mi je zdelo, da je izziv velik in da sem ga sposoben izpeljati. In kakor zdaj stvari stojijo, sem se pravilno odločil.

Ob imenovanju so se pojavili namigi, da vam je zaradi neizkušenosti premier "postavil" dva svoja pomočnika. Kako to komentirate in kakšna je vloga generalnih sekretarjev Rada Genoria in Andreja Horvata?
Dejstvo je, da je premier Pahor pri imenovanju oz. kandidaturi pristavil še dva pomočnika, na kar sem gledal kot na dobrodošlo pomoč, ker sta oba dobra strokovnjaka, poznavalca področij, s katerimi se ukvarjata. In tudi zdaj z njima korektno sodelujem. Bili so nekateri problemi, ki sem jih moral reševati že prvi, drugi teden. In, seveda, vsega človek ne zna takoj in njuna pomoč je bila zelo dobrodošla.

Več o okoliščinah imenovanja v priloženem videointervjuju.

V četrtek je pet poslancev odstavilo Franca Žnidaršiča z mesta vodje poslanske skupine, torej je predsedniku Erjavcu uspel ultimat. Kako to komentirate?
Dogajanje v PS DeSUS gre v smeri konsolidiranja PS DeSUS. Res pa je tudi, da se jaz v samo delovanje stranke, predvsem, ko se dotika mojega imenovanja - ker veliko ljudi povezuje moje imenovanje z aktivnostmi v stranki DeSUS - ne vpletam. Jaz mislim, da se bodo strasti pomirile. Tudi velike besede o razkolu bi zmanjšal na kako trsko, ker očitno ni šlo za razkol, če pet od sedmih članov poslanske skupine razmišlja drugače, sta pa dva člana poslanske skupine glasnejša. Tega ne moremo enačiti z nekim razkolom. Še posebej pa sem v poslanski skupini v sami stranki med kandidaturo in v tistih postopkih do imenovanja za ministra čutil večinsko podporo in so me zelo toplo sprejeli kot kandidata.

Več o (dogajanju v) DeSUS-u v priloženem videointervjuju.

Zlata Ploštajner je kljub odstopu z ministrskega položaja ostala na ministrstvu, kot ste pred časom pojasnili, sta se dogovorila, da bo po novem skrbela za delovanje kohezijskih skladov. Kako sami ocenjujete dozdajšnjo slovensko kohezijsko politiko? V javnosti se, ko gre za črpanje evropskih sredstev, pojavljajo pogosti očitki na račun države. Kako se nameravata s Ploštajnerjevo spoprijeti s tem vprašanjem?
Očitki so mi znani, a so utemeljeni na podatkih, ki niso relevantni. Za obdobje 2007 do 2009 smo namreč v finančnem smislu potrdili 91,3 odstotka operacij. To je bilo do 30. septembra. Je pa res, da so na drugi stopnji povračila iz evropskega proračuna v slovenskega – pri certificiranju – težave. Tukaj vlagamo veliko truda v izboljšanje situacije, ki se kaže. Na koncu leta mislim, da bo rezultat obetajoč.

Več o kohezijski politiki v priloženem videointervjuju.

Z nedavnim referendumom smo dobili dve novi občini, kar nekaj pobud lokalnih skupnosti, ki se želijo "osamosvojiti", pa še ostaja. Ob vaši kandidaturi so vam nekateri nasprotovali tudi zato, ker naj bi bil se zavzemali za ukinitev nekaterih občin oz. za njihovo združevanje. Ali ste torej proti drobljenju občin? Marsikdaj se ob njihovem ustanavljanju dejansko ne upošteva zakonskih kriterijev.
Ni res, da sem želel ukinjati občine, ne podpiram pa nadaljnjega drobljenja občin. Imamo 210 občin, kar je za Slovenijo veliko. Majhne občine imajo svoje prednosti, ki jih ljudje vidijo v hitrejšem dosegu infrastrukture, predvsem prometne. A ko pride do socialne infrastrukture ali družbene nadgradnje, so s svojimi viri precej omejene. Nadaljevanje omejenosti vidim v kohezijski politiki, kjer je veliko vprašanj, zakaj so določeno projekti tako visoko postavljeni. Nisem za ukinjanje občin ali nasilno združevanje. Sem pa za iskanje novih sinergij, za povezovanje, kar se na določenih področjih že dogaja in to vlada podpira. Kot primer lahko navedem skupne občinske uprave, skupne inšpekcijske službe in tako dalje. Nove občine z referendumom dobijo politično popotnico, a na koncu še vedno državni zbor odloči, ali bo dopustil ustanovitev ali ne. V zakonodaji ni potrebnih veliko sprememb, saj ta določa kriterije, ki pa jih že zdaj več kot 50 odstotkov občin ne dosega. Dosledno upoštevanje zakonodaje bi bilo že dovolj za preprečitev nadaljnje drobitve Slovenije.

Je po vašem mogoče, da bi se manjše občine spet začele združevati, ali bodo to uredile pokrajine?
Pokrajine ne bodo rešile združevanja občin. Občine se bodo lahko združile le v primeru, če si bodo ljudje to želeli, a informacije imamo, da so ljudje zadovoljni tudi z majhnimi občinami. A včasih niso zadovoljni s tem, kako funkcionirajo te njihove majhne občine. Potem pridemo do kontradikcije izjav, kjer je na eni strani zadovoljstvo, na drugi pa zahteva po prilagoditvi določenih razpisov na nižje številke. Pokrajine v bistvu ne bodo v ničemer nadomeščale občin, saj so drugi nivo lokalne samouprave, ki bodo delovale na enakem ozemlju kot občine. Združevale bodo torej v skupnih interesih, medtem ko bo samo funkcioniranje občin ostalo enako kot zdaj.

Zdi se namreč, da so trenutno prebivalci posameznih občin neenakovredni - nekatere večje občine, ki imajo dobro urejeno infrastrukturo in dolgoletne izkušnje z upravljanjem svojim občanom ponujajo razna štipendiranja, so bolj socialno ozaveščene, gradijo oziroma kupujejo neprofitna stanovanja, medtem ko predvsem manjše občine teh stvari ne nudijo svojim prebivalcem. Bi lahko pokrajine na socialnem področju zavzele kakšno vlogo?
Lahko. Tudi to je ena izmed nalog, ki bi jo prevzele pokrajine. Stvari sicer še niso definirane, saj nalog pokrajin nismo ne strokovno ne politično do konca določili, ampak to je ena izmed opcij, ki jo je predlagal tudi strateški svet. Mislim, da bi se v tem kontekstu lažje naloge prenesle iz države in občin na pokrajine in bi se potem enakomerneje porazdelile za prebivalce pokrajin.

Več o občinah v priloženem videointervjuju.