V pogovoru za MMC je predsednik Združenja ravnateljev Slovenije in ravnatelj Osnovne šole Prebold Oton Račečič povedal, da bi si želel, da bi ministrstvo za šolstvo z založbami doseglo kompromis. Ob tem opozarja, da se mu ne zdi smiselno, da mora učitelj za en predmet izbirati tudi med petnajstimi različnimi gradivi. Bolj smiselno se mu zdi, da bi se založbe specializirale in da bi jih na trgu ostalo le še nekaj.

Kakšno je vaše mnenje o predlogu uvedbe državnega financiranja nakupa učbenikov ?
To je zelo draga zadeva in vprašanje smiselnosti je, ali je res dobro vsako leto kupovati cel komplet učbenikov vsakemu učencu. Hkrati se mi zdi, da tudi ne vem, ali gremo v pravo smer, da ne sklenemo nekega sporazuma z založniki, saj se na drugi strani bojim, da če bomo popolnoma zamrznili sistem, ki je obstajal, ali če ne bomo prisluhnili založnikom, se bodo stvari podrle.
Že nekaj let se dogaja (10, 15 let), da so založniki skrbeli za razvoj učbenikov in razvoj učbeniškega gradiva, ne neka institucija, kot je zavod za šolstvo ali nekdo drug, in da je ta segment strokovnosti prešel na založnike, čeprav je res, da so založniki uporabljali učitelje in druge strokovne delavce, ki so sicer delali v šoli. A vendarle sta organizacijska struktura in izdajanje učbenikov slonela na ramenih založnikov. Sem proti temu predlogu hkrati pa pravim, da bo nekaj treba rešiti, kako, je pa drugo vprašanje.

Se pravi, da bojazen, da bi se zmanjšala kakovost učbenikov, tudi ni odveč.
Da, vsekakor. Iz izkušenj in dejanskega stanja lahko povem, da so založniki skrbeli za kakovost učbenikov in učbeniškega gradiva.

Kako v šolah ocenjujete smiselnost učbeniških skladov, ne zgolj s finančnega vidika, ampak tudi s tega vidika, da ne smejo v učbenike zapisovati, da se šolarji pogosto pritožujejo, da so knjige preveč obrabljene?
Kar se tiče bolj površinske obrabe, se mi zdi, da smo postali malo malenkostni. Mislim, da je uvedba, ki je bila z učbeniškimi skladi, neka vmesna rešitev, ki ni celovito zadovoljevala ne ene ne druge strani, vendarle pa je bil sistem, ki je relativno dobro deloval. Ni prihajalo do pogostih menjav učbenikov, ampak počasi in sčasoma, in učbeniki so se nekaj let uporabljali, kar je smisel. Res pa se po določenih letih učbeniki tudi zamenjujejo, saj gresta stroka in znanost naprej. Sem privrženec neke vmesne rešitve, ne bom pa rekel, da je učbeniški sklad edina in prava rešitev.

Imate šole kakšne težave pri financiranju učbeniških skladov? Včasih je veljalo, da se mora knjiga vsaka tri leta zamenjati.
Treba je povedati, da so bile šole in učitelji zelo različni. Eni so se obnašali zelo ekonomično in so zelo pazili na knjige, ponekod se pa na to ni tako zelo pazilo. Tu je nastal bolj spor o tem, kaj so delovna gradiva in kaj učbeniki. Tu bo po mojem mnenju res treba potegniti ločnico, saj naj bi bil učbenik res gradivo, v katerega se ne piše in ne riše, kot so berilo, čitanka, knjiga, atlas in podobno, ki imajo trajno vrednost in se jih da več let uporabljati. Drugo pa so delovni zvezki in podobne stvari, za katere pa res ne vem, ali je smiselno, da so v učbeniškem skladu, in to pa so stvari, ki jih bo verjetno treba kupovati in bodo učenci pisali vanje in bodo tudi starši videli, kaj se piše.

Je pa tudi pri tem težava, saj so bili tu učitelji tisti, ki so to naročevali, pa so potem starši ugotavljali, da se potem to ni izpolnilo. V tem oziru sem jaz vedno rekel, da je to rešljiva zadeva, ampak bi morali to starši izpostaviti: "Pri vas pa učitelj tole naročuje, mi pa tega ne bomo več podpirali."

Imajo starši kakršen koli vpliv, da rečejo, da je bil določen učbenik res nekakovosten in da ob koncu leta preko sveta staršev na kakršen koli način sporočijo to naprej?
Iz mojih izkušenj je tako, da na učbenik takšnih reakcij skorajda ni oziroma so zelo redke, pa še to običajno le pri ljudeh, ki so iz stroke. Ne od staršev na splošno, ampak od ljudi, ki se ukvarjajo z učbeniki na fakultetah, ali pa so učitelji na drugih šolah in hkrati starši. Oni uporabljajo en učbenik, starši pa enega drugega in imajo pripombe.

Starši pa imajo velik vpliv zagotovo pri materialih, ki se dodatno kupujejo, tudi pri delovnih zvezki. Lahko rečejo: "Aha, vi ste kupili nek delovni zvezek ali delovni učbenik," in če starši očitajo enemu učitelju, da nekaj zahteva, potem pa tega sploh ne izvaja, je to takšno moralno breme, da so prvo leto starši, otrok, ki se jim je to zgodilo, morda oškodovani, za naprej pa si učitelj ali ravnatelj kaj takšnega zagotovo ne bo privoščil.

Ob pregledu kataloga učbenikov je mogoče razbrati, da lahko učitelj že v 1. razredu osnovne šole izbira med tremi berili. Ali menite, da učitelj v prvem razredu potrebuje tri berila, med katerimi izbira?
Jaz pravim, če bodo v vsakem razredu samo po tri različne stvari, potem bo v redu. Če jih bomo imeli od osem do deset, pa bo nastala težava.
Založniki pravijo, da ima v tujini učitelj 25 beril na izbiro.

Glede na velikost Slovenije je res založnikov več, kot je dejanske potrebe. Če imamo deset založnikov, ki se ukvarjajo s tiskanjem učbenikov, je to preveč. Da bi imeli štiri, pet založnikov, ki se bodo specializirali in bodo zagotavljali neko konkurenčnost, pa se mi zdi zdravo. To, da imamo na en oddelek od tri do pet različnih možnosti, to se mi zdi v mejah normale, da imamo 10, 15 gradiv za en razred za en predmet, se pa res sprašujem, ali ima to smisel.

Kako založbe predstavljajo svoje učbenike? Ali pri tem ponujajo tudi kakšne druge ugodnosti, na primer, da bodo opremili knjižnico z drugimi knjigami iz svoje založbe, ponujajo opremo za učitelje?
Založbe so uporabljale svoje prijeme. Šolstvo ni bilo čisto odporno proti takšnim in drugačnim ekonomskim prijemom. Ampak ne morem reči, da je bilo tega veliko. Da bi učitelje res nekam vabili ..., to je takšno število, da založniki sami tega niso sposobni narediti. Če so že koga kam vabili, so bile to manjše skupine, ki so sodelovale pri sami pripravi učbenikov. Je pa res, da je bilo to lahko izpeljano zato, da so lahko tisti, ki so učbenik napisali, potem delali reklamo tudi pri drugih kolegih. To je mogoče in propagandno-ekonomsko s stališča založnikov upravičeno. Mi pa smo tisti, ki bomo na koncu rekli, to se gremo ali ne.

Je pa res, da so založbe na trgu. Se borijo in v tej borbi so tudi dobri učbeniki nastali. Tako, da ni vse slabo. Slabo je toliko, ker je Slovenija majhen trg, in na majhnih trgih so majhne naklade in zato toliko dražje. To je naša rakova rana, za katero ne vem, kako bi jo rešili.

Kaj pa če bi se založbe specializirale za posamezne predmete, čeprav to morda ne bi bilo povsem v skladu s prostim trgom?

To se lahko zgodi, če bo to v mejah od tri do pet založb, ki bi se specializirale. Potem ohranjamo konkurenčnost in zadostno količino trga, če se bo to kupovalo. Če pa se tega ne bo kupovalo – če bomo uvedli, da naj traja en učbenik pet let, bo založba prvo leto naredila učbenik, potem pa se pet let ne bo prodajal – pa to ne bo šlo. To je že vprašanje, ali bi se založbe to sploh šle.
Tu je ogromno dilem, v ozadju pa je ves čas denar. Kje je meja, da bodo razmere koristne, hkrati pa tudi ekonomske upravičene in naravnane na to, da ne bomo imeli slabega občutka. Na to vprašanje, čeprav delam v šolstvu 25 let, ne znam odgovoriti.

Predstavitve učbenikov se organizirajo na njihove stroške, a v založbah menijo, da bi morala za to poskrbeti država. Kaj vi menite o tem?
Če se gremo trg, potem bodo to morali delati založniki sami. Če se bomo šli reguliran sistem, kot smo ga že imeli, potem bo za to poskrbela država. In bo rekla, samo tole berilo je v 1. razredu, in konec. Res je, da so stroški na njihovi strani, a stroški samih predstavitev niso veliki, saj predstavitev terja enega človeka, ki naredi predstavitev v power pointu, nekaj učbenikov ima sabo, in če to naredi v okviru Zavoda za šolstvo, potrebuje morda deset ponovitev. To ni visok strošek, visok strošek je razvoj takšnega učbenika, slikovni in drugi material in plačilo avtorjev. To je strošek in potem sama izdaja, produkcijski material za proizvodnjo.

Ne vem, kje bomo našli srednjo pot, saj se pri nas vzporedno dogajajo še neke druge stvari, ki ministrstvu za šolstvo kot takšnemu ne dišijo oziroma sploh niso pravilne, a se skozi leta, navade, delo kljub temu izvajajo. To je fotokopiranje.

Ko se starši pritožijo, da neki delovni zvezek ni bil izrabljen, bo učitelj najverjetneje tistih deset strani, ki jih bo potreboval, fotokopiral, učbenika pa ne bo treba kupovati.
Tu trčimo ob avtorske pravice, ki zahtevajo določene odškodnine, in kolikor vem, se določene odškodnine tudi zahtevajo. Založniki doslej, ker je trg deloval, nekih odškodnin niso zahtevali, zdaj, ko se trg zaostruje, ko ni več dohodka, pa zahtevajo tudi odškodnine pri fotokopijah, pred katerimi smo prej zatiskali oči.

Ena srednja pot bi bila smiselna. Ali bo bolj v prid založnikov ali bolj v prid državi in ministrstvu, ne znam povedati. Mislim pa si, da bo nek skupen jezik vseeno treba najti.