Varuh človekovih pravic Peter Svetina je v uvodu dejal, da analiza temelji na 145 arhiviranih državnotožilskih spisih o kaznivem dejanju javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika med letoma 2008 in 2018, z njo pa želijo prispevati k razumevanju tožilske prakse pregona sovražnega govora v Sloveniji.

Analizo je izvedel center za človekove pravice, ki deluje pri varuhu. Svetovalca centra Jerneja Turin in Miha Nabergoj sta pojasnila, da analiza prinaša 15 ključnih ugotovitev. Tako se je izkazalo, da se je v obravnavanem obdobju pri kazenskopravnem pregonu sovražnega govora skoraj 25 odstotkov zadev končalo z neko sankcijo za storilca.

Glede načina izvršitve kaznivega dejanja je šlo v 53 odstotkih zadev, v katerih je tožilstvo zadevo končalo bodisi z obtožnim predlogom bodisi na podlagi instituta odloženega pregona za zapise uporabnikov spleta – na prvem mestu na omrežju Facebook, na različnih spletnih forumih in v komentarjih pod spletnimi članki.

Z vidika profila vseh osumljencev je po besedah Turinove in Nabergoja šlo med skupno 243 osumljenci večinoma za posameznike, ki niso bili javne osebe, v približno 30 primerih pa so kot osumljenci nastopale osebe, ki so bile vsaj do določene mere izpostavljene javnosti: politiki, novinarji in javni intelektualci.

LGBTI+, Romi, narodi nekdanje Jugoslavije ...

Pri tem se je z vidika osebnih okoliščin največ obravnavanih zadev nanašalo na dejanja zoper osebe z osebnimi okoliščinami LGBTI+ (23 zadev), Rome (15 zadev), druge narode nekdanje Jugoslavije (12 zadev), različna politična prepričanja – komunisti, desničarji itd. (osem zadev), muslimane (sedem zadev), begunce in migrante (šest zadev, od tega dve v povezavi z islamsko vero) in temnopolte (šest zadev).

Glede izrečenih kazenskih sankcij je analiza pokazala, da so bile z obsodilnimi sodbami izrečene pogojne obsodbe na zaporno kazen v trajanju od enega do šest mesecev, pri čemer v nobeni zadevi ni bila izrečena odškodnina oškodovancu. V primerih odloženega pregona pa so bile storilcem določene različne naloge: kot je npr. plačilo prispevka v korist javne ustanove ali nevladne organizacije v javnem interesu.

Primerjava izidov tožilskih postopkov po letih je pripeljala do ugotovitve, da je od leta 2013 naprej prišlo do občutnega znižanja deleža zadev, v katerih je tožilstvo vložilo obtožni akt ali zadevo končalo z naložitvijo naloge storilcu prek instituta odloženega pregona. V obdobju 2008–2012 je bilo takih 40 odstotkov, v obdobju 2013–2018 pa le še 13 odstotkov. V preostalih zadevah je tožilstvo ovadbo zavrglo.

Besedilo 297. člena kazenskega zakonika

Znižanje deleža omenjenih zadev bi bilo načeloma lahko posledica treh dejavnikov oz. kombinacije le-teh: spremenjeno besedilo 297. člena kazenskega zakonika iz leta 2012 oz. njegova restriktivnejša razlaga; nižje število obravnavanih primerov sovražnega govora na spletu pri državnih tožilstvih; ter ravnanje policije v zvezi z naznanitvami kaznivega dejanja po 297. členu in drugih relevantnih členih.

Proučene zadeve so tudi pokazale, da so tožilski akti in tudi sodne odločbe pogosto neobrazloženi ali obrazloženi le na kratko, kar omejuje možnost vsebinskega preizkusa odločitve, sta opozorila Jerneja Turin in Nabergoj.

Pri varuhu tako ugotavljajo, da bi bile najverjetneje potrebne zakonodajne spremembe, če bi želeli možnost subsidiarnega pregona v primeru kaznivega dejanja po 297. členu zagotoviti ne samo konkretnim oškodovancem, zoper katere je bilo kaznivo dejanje neposredno usmerjeno, ampak tudi širšemu krogu oškodovanih oseb. Veljalo bi razmisliti tudi o morebitnih zakonodajnih spremembah z namenom ustreznejše ureditve področja kriminalitete iz sovraštva.