Raziskave kažejo, da povprečni Evropejec kupuje več hrane, kot je potrebuje, zato je kar nekaj roma v smeti. Ker trgovci težijo k čim večji ponudbi na svojih policah, naročajo več živil, kot jih prodajo. Tista s pretečenim rokom uporabe ali spremembami videza pa romajo v posebne smetnjake.

Kupci pričakujejo pestro izbiro ves čas
Bi bilo to mogoče preprečiti? V največjih trgovskih podjetjih so nam zagotovili, da vestno spremljajo navade kupcev, predvidevajo, koliko posameznih izdelkov bodo prodali, ter naročila uravnavajo tudi s frekvenco dostav. Ker želijo čim več živil prodati, tiste, tik pred pretekom roka uporabe, znižajo in jih posebej izpostavijo.

"A kupci tudi pred zaprtjem trgovin pričakujejo še vedno zadostno izbiro svežih živil," izpostavljajo v Mercatorju. Čeprav trgovci zatrjujejo, da je količina zavrženega blaga minimalna, torej kar nekaj hrane pristane v smetnjakih. Zakon trgovinam nalaga, da morajo biološke izdelke ločevati in jih oddati za to pooblaščenim odjemalcem. Ti morajo prevzete odpadke obdelati - s kompostiranjem ali predelavo v bioplin.

Živila v smeteh so velikokrat še užitna
Tako je v naši državi skoraj nemogoče živeti "freeganstvo" - v tujini poznan način življenja, ko se ljudje, ki si sicer lahko privoščijo nakup hrane, odločijo, da bodo jedli zgolj živila, ki jih pridobijo zastonj, in s tem ne sodelujejo v množičnem potrošništvu. Največkrat živila poberejo iz smetnjakov, sploh tistih pred trgovskimi centri, kamor trgovine odvržejo blago, ki mu je ravno pretekel rok uporabe.

Velikokrat namreč s temi živili ni nič narobe. A slovenski trgovci pravijo, da po zakonu odgovarjajo za kupljena živila, zato jih ne upajo 'ponuditi' ljudem niti jih odložiti v posebne zabojnike, ki bi jih postavili pred trgovinami. Vsa živila tako romajo v uničenje.

Posameznik zavrže tudi 100 kg hrane letno
Da je odmetavanje hrane velika težava zlasti v industrijskih državah, kaže analiza Organizacije združenih narodov za hrano in kmetijstvo. Evropski in severnoameriški kupci posamično na letni ravni namreč zavržejo od 95 do 115 kilogramov hrane - največ sadja, zelenjave, korenov in gomoljev.

Lakota po svetu in doma
Po drugi strani pa imamo ocene, da po svetu strada več kot 900 milijonov ljudi. Prebivalec podsaharske Afrike, južne in jugovzhodne Azije v povprečju na leto ne porabi več kot med šest in 11 kilogrami hrane.

Število ljudi, ki potrebujejo pomoč prehranskih paketov, se povečuje tudi pri nas. Stečaji podjetij in dolgotrajna iskanja nove zaposlitve prisilijo ljudi, da se v pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin obračajo na humanitarne ustanove. Tako na Rdečem križu kot na Karitasu zato pripravljajo večje število paketov, namenjenih tem ljudem.

Podarjajo konzervirana živila
Pravijo, da dobro sodelujejo s podjetji - velikimi trgovci, proizvodnimi podjetji - in kmeti. Da podarjajo hrano humanitarnim organizacijam in zavetiščem za brezdomce, so prav tako zatrdili trgovci. A tudi v teh primerih skoraj nikoli ne gre za živila, ki jih bodo sicer čez dan ali dva odvrgli v smetnjake.

Vsi poudarjajo, da za socialno najšibkejše zmeraj namenijo hrano, ki ni pred iztekom roka uporabnosti, oziroma konzervirana živila. Čeprav na Karitasu in na Rdečem križu pravijo, da imajo dobro razvejano mrežo zaposlenih in prostovoljcev, ki bi lahko med ljudi razdelili hrano tudi v enem dnevu. Podobno bi živila v kratkem času porabili v zavetiščih, kamor brezdomci dnevno prihajajo po pomoč.

V Združenih narodih namreč opozarjajo, da bi nas bolj kot povečanje proizvodnje hrane za hranjenje lačnih ust moralo zanimati zmanjšanje njenih izgub.