V parlamentu je bilo pretekli teden burno ob razpravi o poročilu parlamentarne komisije o aretaciji ruskih vohunov. Končalo se je s političnimi sklepi. Precej manj pa je javno znanega o sami aretaciji ruskih vohunov, kako je do nje prišlo, kdo vse je sodeloval, kako je potekala izmenjava, ena največjih v zadnjih desetletjih, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija,

Podrobnosti dogajanja je v pogovoru s Tanjo Gobec za Politično pojasnjeval dolgoletni diplomat, zdaj pa svetovalec predsednika vlade za nacionalno varnost, Vojko Volk.

Dolgo sva se dogovarjala za pogovor, da se sme kaj povedati. Zato najprej, glede te aretacije: ko je bila izvedena, je bilo rečeno, da je to veliki met slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ampak zgodba je bila širša, tukaj je bilo vpletenih veliko tujih obveščevalnih služb.
"Veliki met" smo rekli po tem, ko sta že odpotovala domov. Naj rečem predvsem to, da zdaj, ko gledamo nazaj na to akcijo, lahko povem, da smo se sproti učili in sproti ugotavljali, kako velik ulov nam je uspel. Na začetku smo lahko ugibali in delili različna mnenja. Kako veliki met je to bil, pa smo ugotovili šele po tem, ko je predsednik Putin oba vohuna pričakal z rdečo preprogo na letališču.

Sorodna novica Vojko Volk: Izmenjava je dokaz, da lahko igramo z najvišjimi

To je bil potem konec vsega, izmenjava. Ampak pred aretacijo ste najbrž dobili tudi obveščevalne podatke iz drugih držav. Se to sme povedati, iz katerih?
Se sme. Za nazaj se je potem veliko razkrilo, novinarji so opravili veliko delo, naša služba, Sova, je opravila odlično delo v sodelovanju s tujimi, ki so nam, recimo tako, približno povedali, kje naj iščemo to iglo v kupu sena. Novinarji pa so ugotovili, da je šlo za zelo pomembna in velika igralca v svetu ilegalnih vohunov. Ilegalci so tisti, ki prevzamejo tuja imena in priimke.

Ta dva sta prevzela argentinske, v resnici sta Rusa.
Ta dva sta prišla v Slovenijo leta 2017 in tukaj opravljala nalogo spečih agentov.

Ravno to. Šest let, se je potem ugotovilo. Najprej je bilo, rekli ste, v javnosti nekaj skepse, kako ravno pri nas, zakaj bi ravno pri nas ... Ugotovilo se je, da sta bila šest let v Sloveniji.
Šest let sta bila v Sloveniji, spala. Prebujena sta bila takrat, ko ju je mati Rusija potrebovala, to pa je bilo takoj po začetku ruske agresije na Ukrajino.

Sama aretacija: vemo, da smo o njej slišali kar nekaj dni zatem – mislim, da celo 10 dni po tem, ko je bila izvedena, ko sta bila prijeta. Lahko poveste, kako je bila videti? Ali drži, da se je čakalo, da se ta vohuna dobi tako rekoč in flagranti, ko bosta prek svojih računalnikov sporočala naročniku poročila, informacije?
Veliko vprašanj v enem vprašanju. Naj povem predvsem to, da smo bili veseli, danes pa sem tudi ponosen na to, da skoraj dva meseca v tej državi nihče ni vedel, da smo aretirali dva vohuna. Nihče. To ni lahko. Tudi pogajanja za izpustitev so potem potekala v popolni tajnosti in nihče ni vedel za to. Tudi zato, ker je bil v to vpleten zelo ozek krog ljudi, najožji.

No, kdo vse od organov je bil vključen v pripravo te aretacije?

Obstaja del, ki je zadeval izključno Sovo in v končni fazi sodišča, torej, neodvisni organ, v kar se mi ne vtikamo. Politična koordinacija pa je seveda morala potekati med svetovalci za nacionalno varnost. Ampak tisti, ki smo bili ves čas o vsem obveščeni, o poteku te akcije, nas je bilo zelo malo. Pa ostaniva pri tem. Veliko vlogo smo imeli predvsem svetovalci za nacionalno varnost, moj kolega Jens Plötner v Nemčiji, Jack Sullivan v Ameriki, angleški kolega ... Naj povem še to, da je bilo veliko več možnosti, da zadeva propade, kot da se dobro izide in tako kot pri vsakem pomembnem projektu je bilo treba imeti nekaj sreče. Ob tem, da smo imeli tudi veliko smole, že na samem začetku, recimo s smrtjo Navalnega, ko se je po njegovi smrti zdelo, da mogoče do končnega rezultata sploh ne bomo več prišli.

Sorodna novica Izpuščene ameriške zapornike pričakal Biden, ruske pa Putin

Glede te izmenjave: predsednik vlade je lani na Bledu povedal podatek, da je bil v bistvu Aleksej Navalni eden od tistih, ki bi se ga zamenjalo iz zapora, seveda opozicijski politik je to, ampak je prej umrl. Ali se je razvedelo, da je del izmenjave? Oziroma preveč razvedelo?
Ne. Niti danes ne vemo, ali je bil del formalno te izmenjave, vemo pa, da je bilo govora o tem in da je ta možnost obstajala. Na münchenski varnostni konferenci se je o tem takrat veliko govorilo. Kot veste, je na dan münchenske konference do nas prišla novica o smrti Navalnega, ki je bila šok za nas. Takrat sva imela s predsednikom vlade pogovor z ameriško podpredsednico, Kamalo Harris, in je bilo vzdušje kar težavno. Ker potem, ko se je komaj odprla neka luč na koncu predora – ker se je v ta naš projekt izmenjave dokončno vključila nemška obveščevalna služba, ki je imela na svoji strani mogoče najbolj zaželenega vohuna, ki si ga je Putin želel –, je zadeva s smrtjo Navalnega padla tako daleč, da se nekaj časa s tem sploh nismo ukvarjali.

To je bil tajni postopek pred sodiščem, prvi tovrsten, zato novinarji nismo smeli priti do ničesar.
Postopek je bil popolnoma tajen.

Popolnoma tajen. Ampak onadva sta, ko sta prišla v Rusijo, za ruske medije govorila, da ju je v Sloveniji v zaporu, priporu obiskoval predstavnik ruske ambasade. Javnost se je spraševala, kako. Ali lahko k vohunu prideš v zapor? In drugič, onadva nista priznala, ne da sta vohuna ne da sta Rusa, ker sta imela argentinske potne liste. Za kaj je šlo, kdo je kontaktiral z njima, kdo je bil zveza?
No, vidite, tukaj je kar nekaj kontradikcij. Potem sta govorila o tem, da naj bi jima nekdo hotel vzeti otroke. Delo vohunov je, da lažejo. Ta dva sta lagala odlično in nista nehala lagati niti, ko sta prišla domov.

Aha, torej je to del laži. Kaj pa pri otrocih? Bilo je rečeno oziroma neki tuji medij je napisal, da je Argentina zahtevala otroka, ker sta bila uradno njuna.
Tega ne morem potrditi niti zanikati.

Dobro, skratka, ostala sta v Sloveniji, do izmenjave. G. Volk, ker sta bila šest let tukaj in sta informirala, vohunila in tako naprej ... S kom, pri kom? S kom sta delala v Sloveniji? Bomo to kdaj izvedeli? Sta delala tudi s slovenskimi državljani?
No, za enega ste izvedeli, pa ga lahko povežete. To je bil vojaški ataše z ruskega veleposlaništva v Ljubljani, ki smo ga izgnali kmalu po njuni aretaciji. Ali pa recimo nekaj 100 študentov, ki so takrat prišli v Slovenijo. Čudežno je naraščalo število študentov Erasmusa, ki so bili starejši od 40, tudi 50 let in ki so po aretaciji in po izgonu tega diplomatskega ruskega atašeja tudi enako čudežno izginili, kot so prišli.

Sorodna novica Ali je premier Robert Golob vplival na preložitev datuma aretacije ruskih vohunov?

Kakšne informacije sta sporočala v Moskvo?
Sporočala sta vse informacije, ki so bile za njuno domovino pomembne in so zadevale takratno energetsko krizo v Evropi, razpoloženje javnosti. Predvsem sta se pa srečevala tudi z drugimi vohuni iz okolice. Dunaj je blizu, Benetke so blizu ... Svoje delo sta opravljala tako dobro, da sta dobila najvišje odlikovanje od ruske države.

Vemo, da so pri izmenjavi sodelovale Združene države Amerike, pa tudi Nemčija, ki je imela v priporu morilca čečenskega poveljnika. Ali je bila dilema med temi državami: mi tega ne damo. Kaj se bo doma zgodilo? V Nemčiji, vem, da je bilo veliko vprašanj: ali boste zdaj izpustili takega morilca, da bo nekdo drug dobil svojega državljana? Kako je to potekalo?
Dilema je bila v Nemčiji še posebej velika, tudi ustavnopravna, vendar pa v demokratičnih državah, kot ste videli, dileme ni. Zamenjati vohune za nedolžne ljudi, ki so bili zaprti v Rusiji zaradi svojih političnih mišljenj ali pa zaradi novinarskega dela, je dejanje, ki ga demokratične države brez težave opravijo. Mi smo bili posebej srečni, da je s tem soglašala tudi Nemčija. Ker ves čas, ko smo se mi – kot prvi in sami – trudili za zamenjavo, nekako ni šlo. Ko je pristopila Nemčija, so stvari stekle.

Domačo javnost je zanimalo, kako je ta izmenjava potekala. Pripor je trajal točno do ure. In potem je čakalo letalo za izmenjavo. Kako se je mogoče s sodiščem, ki je neodvisno, tako natančno dogovoriti, kako dolgo zadržuje taka pripornika? Kdo je to usklajeval?
Veliko bolj preprosto, kot si mislite.

Ni zarote?
To je vse naredila njuna obramba. Njuna obramba je obsegala tri, če ne celo petih odvetniških pisarn, in je odlično opravljala svoje delo. Med drugim tudi odlično, po mojem mnenju, problematizirala zadeve, ki so nastajale v Sloveniji. Recimo, govorice, da naj bi predsednik vlade vplival na njuno aretacijo, kar je bila odlična podlaga za špekulacije, da gre za montiran politični proces itd. Skratka, za nas je pomembno: v pogovoru med tožilstvom in obrambo je prišlo do dogovora, v okviru katerega sta vohuna krivdo priznala, bila obsojena in sta bila izgnana. To je srečen konec te zgodbe.

Torej, ni nihče ...

Nihče ne more vplivati na sodstvo v Sloveniji in tudi ni.

Za konec, ker ste svetovalec predsednika vlade za nacionalno varnost: tudi v današnjem Dnevniku smo gledali odzive na dogajanje v Srbiji – predsednica parlamenta podpira študente, prvi predsednik je bil kritičen do pisma ljubljanskega župana, ki podpira Vučića. Kje je tukaj predsednik vlade, vi kot njegov svetovalec?
Ne samo predsednik vlade, vsi Slovenci dobro poznamo razmere v Srbiji že ves čas. Poznali smo jih in spremljali, ko so ljudje vstali zoper Miloševića, in vidimo, da gre za eno veliko vzporednico tudi zdaj. Mi se ne želimo neposredno vmešavati v zadeve. Nobene možnosti ni, da bi se stališča evropskih vlad v Srbiji zlorabljala za kakršne koli namene.

Brez slehernega dvoma si želimo evropske perspektive Srbije, želimo si stabilno Srbijo, ker je to potem koristno za stabilnost celotnega Balkana. In kakršna koli oblast bo po zelo verjetnem odhodu sedanjega predsednika, bo dobrodošla za sodelovanje. Slovenija bo vsakršni oblasti pomagala na poti v Evropsko unijo. Ne ponavljam zaman teh besed: mi potrebujemo Srbijo v Evropski uniji.