Aktualni val beguncev in migrantov za Slovenijo ni nekaj novega. Slovenci so namreč v preteklosti množično zapuščali domove iz različnih razlogov. Eni so za seboj pustili revščino in bedo, drugi so iskali boljše življenje, tretji so bežali pred represijo komunističnega režima. Bili smo (in smo še) tudi gostitelj: v Slovenijo so množice prihajale iz držav nekdanje Jugoslavije tako v času njenega obstoja kot vojne po razpadu.

Skupne točke preteklih izkušenj so na okrogli mizi v Ljubljani iskali: predstojnica Inštituta za slovensko priseljenstvo in migracije Marina Lukšič Hacin, italijanski zgodovinar in publicist slovenskega rodu Aleksej Kalc, antropologinja na Fakulteti za humanistične študije Karmen Medica ter režiser in avtor filmov z migrantsko tematiko Metod Pevec. Pogovor je povezovala novinarka TV Slovenija Jelena Aščić.

Migrant kot krovni izraz
Sociologinja Lukšič Hacinova je uvodoma opozorila na problematiko poimenovanja ljudi, ki se selijo. Begunec, migrant, prebežnik, selivec ... tudi sama družboslovna teorija si o tem ni enotna, zato je red še toliko težje pričakovati od sfere politike in civilne družbe. Sama je kot krovni izraz, ki pokrije vse vzroke odhoda in statusa ob prihodu, izbrala besedo migrant. Vsekakor so selitve nekaj, kar je vgrajeno v naravo človeka samega skozi celotno zgodovino, in tudi slovenski narod jih je na lastni koži veliko izkusil, je poudarila.

Tako je bilo že pod staro Avstro-Ogrsko, kjer je bila dežela Kranjska druga najbolj izseljenska za Galicijo, je nadaljeval zgodovinar Kalc. To je bil obenem čas, ko sta bili Evropa in Amerika precej bolj povezani, v smislu, da je bilo precej manj ovir za migracije. Meje so sicer obstajale in redke oblasti so celo uvajale potne liste, ampak načeloma se je dalo med državami prehajati precej enostavno, je dejal.
Še več - celoten evroameriški prostor je bil vse do I. svetovne vojne integriran ekonomski prostor, kjer so se dokaj prosto pretakali tako kapital, blago kot delovna sila. To je bil epohalni moment modernizacije, ki je selitve spodbujal, saj je potreboval pretok ljudi tja, kamor jih je kapitalizem potreboval.
A s svetovno vojno je po Kalčevih besedah prišel tudi konec evroatlantske ekonomije, saj je vsaka država želela močnejši nadzor nad lastno delovno silo, ki jo je obravnavala kot lasten kapital.

Kako so se integrirali Slovenci
V tem času so v Združene države Amerike odšle množice Slovencev in ta država jih je skupno sprejela okoli 300.000, je navedel zgodovinar. "Nastala je mala Slovenija. Če listate tamkajšnje stare časopise iz 20. let prejšnjega stoletja, si lahko mislite, da se vse skupaj dogaja v Kranju. Ampak v resnici se je v Chicagu," je izjavil. To je bil pomemben čas, ko je slovenski narod doma in tudi v tujini gradil svojo identiteto in posledično organiziral izjemno bogato društveno ter kulturno dogajanje, je ponazoril.

Narodna zavest je bila visoka in se še vedno ohranja tudi pet generacij kasneje. A kljub temu so se Slovenci hkrati zelo prilagodili tamkajšnjemu okolju, kar je Lukšič Hacinova pripisala "načinu, kako smo identitetno postavljeni". Skozi zgodovino smo namreč bivali v večnacionalnih državah in tako razvili principe večkratnih lojalnosti. Od Avstro-Ogrske do Jugoslavije, sposobni smo se bili počutiti Slovence in cesarjeve podanike, govoriti slovensko in srbskohrvaško. Tako so se tudi slovenski izseljenci sposobni srčno čutiti pripadnike slovenskega naroda in obenem 100-odstotno stati za ZDA ali Argentino, je ponazorila sociologinja.

Aleksandrinska servilnost
Pevec, ki je ustvaril filma o aleksandrinkah in o bosanskih delavcih v slovenskih delavskih domovih, se s to tezo ni povsem strinjal. "Vsak narod ima svoj ego. Nacionalni ego. Italijanski je recimo močnejši, oni bodo raje napravili svoj 'Little Italy'. Slovenci pa smo se vedno zelo prilagajali," je navedel. Tudi aleksandrinke, ženske, ki so odhajale v Egipt kot dojilje za tamkajšnje bogatašinje, so bile takšne in so svojo "servilnost" pravzaprav unovčile.

Še posebej madžarske ženske se v New Yorku več generacij niso naučile angleščine, ker jim tega enostavno ni bilo treba. Kdor vstopi v četrt Carlton v Melbournu v Avstraliji, se sreča s 40.000 Italijani in povsod - od odvetnika do čevljarja - mu ni treba spregovoriti besedice angleško, je temu deloma pritrdil zgodovinar.

V kakršni koli obliki že, slovenski emigranti so se dobro vpeli v krajevno skupnosti povsod po svetu, je zatrdila antropologinja Karmen Medica. Sama je izvajala terenske raziskave po državah nekdanje Jugoslavije, rezultati so pokazali, da so se Slovenci odlično integrirali. Je pa poudarila, da sta pri procesu integracije nujna dva elementa: pripravljenost priseljenca, da prevzame elemente krajevne kulture in pravne ureditve; in sposobnost tamkajšnjega prebivalstva, da prišleke sprejme.

A v Argentini so celo šli skozi proces getoizacije, je navedla Lukšič Hacinova. V Buenos Airesu je denimo Slovenska vas, skupnost političnih priseljencev, ki so iz domovine bežali po 2. svetovni vojni, je navedla. Okolje je bilo po njenih besedah ustanavljanju nove skupnosti precej naklonjeno zaradi iste barve kože in vere, pa tudi politična usmeritev je bila podobna. "Rasistični moment je bil tisti, ki nas je združil v odnosu do domačinov. V medijih, ki jih izdajajo Slovenci v Argentini, najdemo rasistični diskurz do staroselcev."

Identitetna kriza
Pri slovenski emigraciji po svetu se še po petih generacijah najde goreča identifikacija z matično domovino tudi zato, ker denimo ZDA s svojo kulturo to omogočajo. "ZDA ti omogočijo, da se počutiš hkrati Slovenec in državljan ZDA," je zatrdila sociologinja. Pri priseljencih v Sloveniji pa je drugače: slovensko okolje tega ne dovoljuje. "Prišlekom ne dovoli, da bi bili Slovenci. Smo diskriminatorno okolje."

Tudi zato priseljenci iz držav nekdanje Jugoslavije v Sloveniji doživljajo identitetno krizo, je ponazoril Pevec, ki jih je dolgo dejavno spremljal. V našo državo so prišli začasno, da z zbranim denarjem vzdržujejo družine, ki so pogosto ostale doma. A ta začasnost se je podaljšala skozi desetletja, pri čemer so poznali le "delovno obleko in pižamo" in se odtujili od svojih potomcev doma. "To je verjetno najbolj tipična ekonomska migracija."

Do podobne identitetne krize po njegovih besedah pride tudi pri drugi generaciji. Temu je pritrdila antropologinja, ki je podala zgodovinsko perspektivo. V šestdesetih letih so navadno prihajali mladi moški, večinoma začasno. V osemdesetih letih pa je posebna zakonodaja omogočila združevanje družin, pa tudi tisti, ki so že bili tukaj, so se pogosto tudi poročili z domačinko. Otroci teh ljudi so Slovenci, in če se vrnejo v BiH, jih kot Slovence tudi naslavljajo.

Reverzni rasizem
Aščićeva je opozorila, da tudi priseljenci sami včasih izražajo predsodke in rasizem, ter da ta obratna nestrpnost redko pride v medije. Če pa že, navadno takrat, ko se iščejo razlogi zanjo. Lukšič Hacinova je temu pritrdila. "Če hočemo razrešiti zadeve, moramo priznati, da je rasizem lahko vzajemen. Če se človeku odreka pravica, da pove, da je diskriminiran, potem se počuti, da je v krivični situaciji. Tudi slovenski Romi imajo pogosto občutek, da Slovenci so pa 'kar nekaj'. Tudi črnska populacija v ZDA je rasistična do belske, pa tudi Mehičani," je naštevala sociologinja.

Za Kalca to ni nič nenavadnega ali novega. Tujstvo in drugačno je v ljudeh vedno vzbujalo strahove. Sploh ni potrebna oddaljenost, drugačna barva kože ali druga vera - že v Sloveniji 19. stoletja niso marali nekoga, ker je prihajal iz sosednje vasi, je ponazoril. "Strah je konstanta. Osnovna skrb, tudi če gremo stoletja nazaj, je predvsem pred revnimi, berači, pred tistimi, za katere mislimo, da bodo padli na naša bremena. Da bodo spremenili naše navade in vdrli v našo zasebnost. Da se bomo morali njim mi prilagajati," je izjavil. Takšne občutke dobiva skoraj vsako čuteče človeško bitje, a treba je le, da vklopi tudi razum in racionalno analizira položaj. Takrat se upravičeno vpraša, zakaj bi moral biti nekdo, ki je drugačen, sploh nevaren, in predsodki se razblinijo, je povedal zgodovinar.

Med razumom in čustvi
Celoten položaj po mnenju antropologinje ni nič drugega kot konflikt med razumom in čustvi, med znanostjo in iracionalnimi strahovi. Tudi aktualni selitveni val iz Sirije to dokazuje, je navedla; ljudje namreč spoznavajo z lastno nevednostjo. Prevladuje prepričanje, da so Sirci vsi muslimani in slabo izobraženi, a so v resnici številnih verskih prepričanj, pa tudi agnostiki in ateisti. Pogosto visoko izobraženi.

"Mi nimamo najmanjše pravice do nestrpnosti. Najmanjše pravice nimamo jih spraševati, ali so muslimani ali hočejo službe. Treba jih je sprejeti, ker oni dejansko rešujejo svoja življenja," je na okrogli mizi povedala antropologinja. "Tu se moramo zamisliti. Katastrofa je, da gre tri tisoč ljudi naenkrat skozi Slovenijo. Tudi varnostnega momenta in schengenske meje ne bi zanemarjala. Prizadeti ne smemo ne sebe ne drugih. Ampak da je od teh 3.000 ljudi želel pri nas ostati le eden. Res se moramo vprašati, kako, da smo tu končali. Je z nami kaj narobe," pa je sklenila sociologinja.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom.

Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih pod novico: Vrh EU: Milijarda evrov za begunce in spravljivi toni.