Zadnja leta je primanjkovanje kadra v šolstvu postalo stalnica razprav tako v medijih kot na različnih političnih in strokovnih ravneh. Ravnatelji pred vsakim šolskim letom neuspešno objavljajo prosta delovna mesta, vabijo študente, iščejo možnosti zaposlovanja tudi za kadre, ki ne ustrezajo vsem merilom. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje menijo, da je problematika pomanjkanja kadra v šolstvu povezana s številnimi, med seboj povezanimi dejavniki, "med katerimi je pomembno omeniti demografska nihanja (številčnost generacij šolajočih), nihanja v gospodarski rasti, bogatenje vsebin vzgojno-izobraževalnega procesa, izvajanje koncepta inkluzije in spreminjajoči se vzgojni trend".

Sorodna novica Kako na svoj poklic gledajo bodoči zdravniki, učitelji in psihologi?

Velik vpliv na manko srednje generacije strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju so imele posledice gospodarske krize v začetku prejšnjega desetletja. Takrat so se uveljavljale omejitve zaposlovanja v celotnem javnem sektorju, torej tudi na področju vzgoje in izobraževanja. "Izgubljene so bile generacije diplomantov pedagoških študijskih programov, ki so bile prisiljene delo iskati zunaj javnega sektorja, zunaj področja vzgoje in izobraževanja," ugotavljajo na ministrstvu.

Samo zanimanje študentov za pedagoške programe je namreč bilo visoko tako takrat kot danes.

Zanimanje dijakov za vpis na pedagoške študijske programe obstaja

Na ljubljanski Pedagoški fakulteti so za prihodnje študijsko leto povečali število vpisnih mest na prvostopenjskem študijskem programu Logopedija in surdopedagogika, in sicer iz 18 na 20, kar je v zadnjih petih letih že tretje povečanje vpisnih mest na tem programu, saj je v izobraževalnih in zdravstvenih zavodih v Sloveniji še vedno zelo velika potreba po usposobljenih logopedih in surdopedagogih. Na prvostopenjskih študijskih programih Likovna pedagogika, Predšolska vzgoja, Socialna pedagogika in Specialna in rehabilitacijska pedagogika ter študijskem programu Razredni pouk, kjer so že več let zapored omejitve vpisa, se za povečanje števila vpisnih mest niso odločili, saj nimajo dovolj visokošolskih učiteljev pa tudi ne primernih prostorov. "Na nezadostne in neprimerne prostorske zmogljivosti fakulteta opozarja že vrsto let," pove dekanica Karmen Pižorn.

Prav tako niso povečevali vpisnih mest na študijskem programu Dvopredmetni učitelj, saj zanje že vrsto let ni dovolj zanimanja. V tem študijskem letu sta se na primer le dva študenta vpisala na dvopredmetni študij fizike in kemije:

So pa na fakulteti po besedah dekanke okrepili sodelovanje s srednjimi šolami, na katerih študenti in visokošolski učitelji predstavljajo študijske programe, pripravljajo promocijska gradiva, so prisotni na družbenih omrežjih in v promocijske dejavnosti vključujejo tudi svoje alumne.

Na mariborski Pedagoški fakulteti prav tako pravijo, da njihovi študijski programi dijake zanimajo, saj je vpis vsako študijsko leto konstanten in zapolnijo vsa razpisana mesta. "V študijskem letu 2024/25 smo imeli na večini študijskih programov omejitev vpisa," poudarja dekanica Milena Ivanuš Grmek. Prav tako si na različne načine prizadevajo za promocijo študijskih programov: ciljno obiskujejo srednje šole in se udeležujejo različnih drugih dogodkov.

Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem so v preteklih letih opazili stabilen ali celo naraščajoč trend vpisa v pedagoške študijske programe. Fakulteta je vključena v številne projekte, ki si prizadevajo za izboljšanje kakovosti izobraževalnega sistema ter privabljanje mladih ljudi v učiteljski poklic. "Tudi obisk naših informativnih dni je vsako leto večji, kar kaže, da se dijaki še vedno odločajo za pedagoške študije. Vendar pa se težave pojavijo, ko študenti po zaključenem študiju ne izberejo učiteljskega poklica, ampak se odločijo za drugačne poti, pogosto zaradi boljše plače in ugodnejših delovnih razmer. To pa ima dolgoročne posledice na pomanjkanje kadrov v vzgoji in izobraževanju," je za MMC pojasnila dekanka te fakultete Mara Cotič.

Osip vpisa na drugo stopnjo

Medtem ko je na programe I. stopnje na pedagoških fakultetah vpisanih letno več kot 3000 študentov, pa je v zadnjih petih letih zaznan upad vpisa na pedagoške študijske programe 2. stopnje. To pomeni, da študenti, ki so dokončali programe pedagoških smeri 1. stopnje, ne nameravajo delati v šolstvu, saj brez 2. stopnje zaposlovanje ni mogoče (razen v predšolski vzgoji).

Število vpisanih študentov v pedagoške programe 2. stopnje

Vir: Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije

Bi bila rešitev, kako zadržati študente, da dokončajo študij vse do stopnje, ki je zaposljiva v šolstvu, uvajanje enovitih študijskih programov? "Na ministrstvu zaznavamo manjši interes študentov za pedagoške študijske programe. Enoviti pedagoški magistrski študijski programi druge stopnje že obstajajo, nekateri se tudi že razpisujejo in izvajajo, nekaj jih je še v postopku akreditacije. Poklici na področju vzgoje in izobraževanja so namreč regulirani na nacionalni ravni, kar je eden od pogojev za vzpostavitev enovitega magistrskega študijskega programa druge stopnje," so odgovorili na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.

Pedagoški enoviti magistrski študijski program druge stopnje zagotavlja vzporedno pridobivanje pedagoško-andragoških znanj in takojšnjo vključenost v neposredno pedagoško prakso.

Na mariborski Pedagoški fakulteti so uvedli to novost, in sicer za študijski program razredni pouk. Ta je po novem enovit magistrski študijski program, ki traja pet let. "Pri tem programu je pomembno, da bo magistrand med drugim izkazoval znanje angleščine (lingvistično, sociolingvistično, pragmatično idr.) na stopnji C1, prilagojeno za namen poučevanja tujega jezika na razredni stopnji OŠ. V Republiki Sloveniji smo prva pedagoška fakulteta, ki bo v študijskem letu 2025/26 začela izvajati tak študijski program," nam je pojasnila dekanka mariborske pedagoške fakultete Milena Ivanuš Grmek.

Kadrovske štipendije in druge spodbude

Spodbuda so seveda tudi štipendije. Lani je ministrstvo za izobraževanje sprva razpisalo sto štipendij za študente pedagoških programov, kmalu so število potrojili. Štipendije so bile razpisane za področja, kjer se najbolj zaznava potreba po dodatnih učiteljih. To so področja naravoslovja, tehnike, računalništva in posebnih potreb. Tudi v naslednjem študijskem letu bodo skušali mlade privabiti s štipendiranjem.

"Ob štipendijah so za prihajajoče generacije učiteljev spodbudni še drugi ukrepi – ministrstvo sofinancira študijske programe za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe in šolnine za nadaljnje izobraževanje strokovnih delavcev. Zanje je bilo od leta 2019 skupno namenjenih že okoli 1,16 milijona evra," še dodajajo na ministrstvu. Preverjajo pa tudi možnosti za prednostno dodeljevanje neprofitnih stanovanj učiteljem začetnikom.

Upajo tudi na pozitivne učinke, ki naj bi jih prinesla reformo plačnega sistema v javnem sektorju. Ta prinaša "dvig plač vsem zaposlenim v vzgoji in izobraževanju, tudi učiteljem, še posebej tistim, ki v poklic komaj vstopajo."

Kako kot družba gledamo na učiteljski poklic?

Razlogi za to, da se kljub konstantnemu zanimanju za pedagoške poklice mladi nato ne zaposlujejo v izobraževalnem sistemu, so torej povezani tako z boljšimi plačami kot z delovnimi razmerami zunaj šolskega sistema, a ni razlog zgolj v tem. "Analize so pokazale, da mnogi študenti ne izberejo pedagoške poti zaradi nezadostne podpore pri zaposlitvi, slabih delovnih razmer v šolah in nezadostnega priznanja učiteljskega poklica v širši družbi. Da bi spet navdušili mlade, bi bilo treba izboljšati razmere za učitelje, nuditi boljše možnosti za strokovni razvoj ter ustvariti privlačnejše možnosti razvoja kariere v izobraževalnem sistemu," je poudarila dekanka primorske pedagoške fakultete Mara Cotič.

Ob tem sogovorniki poudarjajo, da bo treba v družbi spremeniti pogled na učiteljski poklic. "Če nekdo reče, veš, tebe je škoda, da bi postal učitelj, potem naj se zaveda, da koplje grob slovenskemu javnemu šolstvu," je ob informativnih dnevih, ko so se fakultete predstavljale bodočim študentom, za TV Slovenija komentirala dekanka ljubljanske pedagoške fakultete Karmen Pižorn.

Janez Vogrinc, profesor Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in vodja strokovne delovne skupine za prenovo šolstva, pa je v Odmevih istega dne poudaril, da se odnos do znanja v celotni družbi spreminja: "Učitelj je nekoč bil edini, ki je znanje posredoval učencem, danes pa
obstaja neki občutek, da znanja sploh ne potrebujemo, ker se usedeš za računalnik, vzameš svoj pametni telefon in poiščeš informacije, ki jih potrebuješ. Ampak diplomirani učiteljice in učitelji so izjemno izobraženi ljudje, a mnogi – recimo starši – tega ne prepoznavajo." Medtem ko njihove kompetence in dobro organizacijo dela prepoznajo v drugih panogah.

"Če bi se vsi diplomanti pedagoških študijskih programov zaposlili v šolah in bi v šolah ostali tudi tisti učitelji, ki so bili tam zaposleni pred dvema letoma, bi mi imeli danes bistveno manjši kadrovski problem. Tako so pa zelo zanimiv kader za gospodarstvo, za turizem, za vse druge panoge," je še dodal Vogrinc.

Tudi dekanka Cotič meni, da trenutno v Sloveniji ni pomanjkanja učiteljev oziroma natančneje tistih, ki so za poklic učitelja usposobljeni: "Težava je v tem, da se ti, ko enkrat dokončajo študij, iz različnih razlogov ne zaposlijo v sistemu vzgoje in izobraževanja ali pa se v njem zaposlijo za kratek čas, nato pa hitro izstopijo ter se zaposlijo v drugi panogi (v gospodarstvu)." Kot glavno težavo vidi, da je učitelj izgubil avtonomijo, temelječo na njegovi strokovnosti. "V šolah bi morali o strokovnih zadevah odločati učitelji, ne pa starši oziroma odvetniki. Marsikaterega mladega človeka, ki vidi, kako se posega v odločitve učiteljev, take prakse namreč odvračajo, da bi vstopil v učiteljski poklic."

Velika težava je po njenem mnenju tudi finančno vrednotenje poklicev v vzgoji in izobraževanju, ki so vsi izjemno pomembni in odgovorni, po drugi strani pa povsem podplačani.