Razpravljavci so soglašali, da klasični mehanizmi države zaradi nezrelosti demokracije pogosto niso sposobni krotiti nepravilnosti v sistemu, zato je pomen nadzornih institucij toliko večji.

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je opozorila, da absolutne neodvisnosti nadzornih institucij ni. Po njenih besedah se mora vsak državni organ sam boriti za svojo neodvisnost. Ob tem je bila Nataša Pirc Musar kritična do odnosa izvršilne oblasti do nadzornih institucij, tudi do instituta informacijskega pooblaščenca.

Nataša Pirc Musar se je dotaknila tudi vprašanja zakonodajne ureditve pooblastil policije. Kot je poudarila, bi morala policija razumeti, da "ne more imeti na razpolago vseh igrač, ki so na trgu". Enako kot drugi razpravljavci je tudi ona obžalovala ignoranco, ki so jo nadzorne institucije deležne od državnih organov.

Predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes je dejal, da se zrelost demokracije kaže tudi v upoštevanju mnenja nadzornih institucij. Po njegovih besedah bi morali tudi pri nas razmisliti o razločevanju med poslovodno in politično odgovornostjo najvišjih nosilcev oblasti. Šoltes je spomnil, da se je razprava o pristojnostih Računskega sodišča najbolj razvnela v primeru, ko je sodišče pozvalo k razrešitvi odgovorne osebe.

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je poudarila, da formalna neodvisnost še ne pomeni tudi dejanske neodvisnosti nadzornih institucij. Po njenih besedah sta ključna pogoja za dejansko neodvisnost in samostojnost teh institucij zrelost demokracije in delovanje pravne države.

Varuhinja je opozorila tudi na neodvisnost nadzornih institucij v povezavi z mediji. Kot je dejala, so mediji lahko zelo učinkovito sredstvo za manipuliranje z neodvisnimi državnimi organi, kot je tudi varuh človekovih pravic. Zdenka Čebašek Travnik je prav tako opozorila na potrebo po ureditvi delovnopravne in okoljske zakonodaje.

Namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Liljana Selinšek je opozorila, da KPK žal še vedno nima optimalne normativne podlage. Po njenih besedah bi vprašanje, v katero smer naj gredo zakonodajne spremembe v primeru KPK-ja, terjalo zelo obsežen in zapleten odgovor.

Selinškova je med drugim zavrnila očitke, da nihče ne nadzira KPK-ja. Kot je dejala, KPK "ni izolirana institucija, ki bi bila zunaj vsakega nadzora". Ker je po besedah Selinškove KPK še posebej izpostavljen političnim pritiskom in zlorabam, se postavlja vprašanje, ali je dobro, da KPK nadzira politični organ, kot je državni zbor.

Kot nekateri drugi razpravljavci je tudi Selinškova opozorila na nevzdržnost stanja, ko nadziranec nadzoruje nadzornika. Po njenih besedah ni težava v kritičnem vrednotenju delovanja KPK-ja, ampak težava nastane, ko se kritika izraža ne zelo političen način in s političnim besednjakom.