ič.

Klovnovska podoba Gašparja Gašparja Mišiča, izrazna obrazna mimika Gregorja Viranta, Jankovićev "ne", Janševa spretna uporaba tišine, Erjavčev "r" - vse to sodi v verbalno in neverbalno komunikacijo oziroma govorico telesa, ki veliko govori - o politikih samih. O govorici telesa slovenskih politikov je za MMC spregovoril avtor knjige Govorica telesa in osebna karizma Edvard Kadič, sicer direktor Zavoda za napredne študije, "life coach" številnih menedžerjev ter voditelj delavnic javnega nastopanja.

Kako "berete" neverbalno komunikacijo oziroma govorico telesa slovenskih politikov?
Na eni strani imamo politike, ki se popolnoma nič ne zavedajo, da govorica telesa oddaja informacije o njih, na drugi strani pa imamo vrhunske oz. politike prve lige, ki se tega zelo dobro zavedajo in to tudi ustrezno uporabljajo. Druga vrsta delitev je, da imajo nekateri politiki samo izrazno mimiko nekoliko bolj razkrito kot drugi. Tak primer je Gregor Virant. Njegova obrazna mimika je izjemno izrazna, relativno težko prikriva občutja žalosti ali zadrege, medtem ko imamo na drugi strani Janeza Janšo, ki je relativno neizrazen in se je treba res poglobiti, da bi razbrali morebitne podtone tistega, kar želi povedati verbalno. Moramo vedeti, da komunikacija poteka po treh kanalih: to je verbalno, neverbalno in vokalno.
Kako ocenjujete komunikacijo Gašparja Gašparja Mišiča? Trenutno je najbolj izpostavljen politik, večkrat smo zasledili njegovo samozavest, ki je premočna za slovenski javni prostor. Toda on se ne da motiti, ima svojo agendo. Je to dobro ali slabo zanj?
V vsakem primeru je zanj dobro, da izstopa in gradi javno podobo, je pa res, da ga ljudje razumejo nekoliko klovnovsko. V slovenskem prostoru izražanje samozavesti tako, kot jo izraža on, ni najboljše sprejeto. S poklicnega stališča bi mu vsekakor vsak svetovalec svetoval, da mogoče nekoliko ublaži retoriko samozavesti in jo izraža drugače, ker percepcija njegovih nastopov presega mejo, ko ga bodo ljudje začeli dojemati kot klovna …

Pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću imamo zanimiv fenomen, da kar koli reče ali ne reče, izzove neverjetno zanimanje ljudi. Kako si to razlagate? Gre za osebno karizmo ali dejanska vpliv in moč?
Moramo vedeti, da je Janković kar nekaj časa na slovenskem družbenem prizorišču. Lahko si mislimo, kar si hočemo v povezavi z njegovo vlogo v Mercatorju, a dejstvo je, da ga je vodil zelo dolgo, uveljavljal je spremembe in ne nazadnje mu je uspelo uveljaviti nekakšen zgled, položaj moči. Prestop na mesto župana Ljubljane je to samo okrepil. Tudi če pustimo ob strani, da se je načrtno držal starega dobrega rimskega pravila "kruha in iger" ter je najprej postavil velike objekte - dejstvo je, da so v mestu vidne spremembe.
Vsak njegov nastop bo pustil vtis. On je tipičen primer menedžerja modrih oblek. Menedžerji rjavih oblek so računovodje, ljudje, ki so navznoter, menedžerji modrih oblek so ljudje, ki so navzven, "PR-ovsko" močni, ves čas na naslovnicah revij. Ti imajo v ozadju svojo ekipo rjavih oblek, ki čistijo in urejajo stvari. Njegova primarna naloga - vleči na sebe pozornost - zato da se lahko stvari v ozadju urejajo. Iz tega izhaja tudi percepcija, da so strici in ne vem kdo v ozadju. Ne govorim, ali so ali niso - a je njegov način delovanja stereotipen. Takšen način delovanja ima tudi dolgoletni trener Real Madrida Jose Mourinho … On je enak kot Janković. Njegov modus operandi je, da z izjavami poskuša dvigniti čim več prahu in s tem vleči pozornost nase zato, da ekipa v ozadju v miru deluje. Tudi če tega ne bo navzven pokazal, je to njegov način delovanja.

Kako pa si razlagate Jankovićev značilni "ne" v vsakem stavku, je to neka nerodnost ali kaj drugega?
To je postala njegova zaščitna znamka, s katero generira dodatno prepoznavnost. Nekaterim to ni všeč, zgodi pa se dodatno vznemirjenje - s katerim daje dodatni podton in se z njim ukvarja Denis Avdić, ustvarjajo se pesmi, videospoti … S tem ustvarja avreolo prepoznavnosti in seveda generira medijsko pozornost. Na koncu, ko gre za volitve, lahko govorimo o stricih iz ozadja, volivci pa na koncu volijo najbolj prepoznavnega kandidata. Ali je to prav ali ne, je pa druga stvar.
Kako ste videli poljub Jankovića s premierko po sestanku v njenem kabinetu pred novinarji, pa tudi pred dvorano v Stožicah ob nastopu pevskega zbora Pinka Tomažiča?
Njegov pristop je srbski, Bratuškova pa je Slovenka! Ta pristop je Jankoviću naraven, gre za izražanje večje bližine, intimnega odnosa v prijateljskem smislu. Na drugi strani pa imate Slovenko, nekoga, ki je odrastel v slovenskem okolju, kjer osebni stiki niso tako izraženi, kot so izraženi na srbskem območju. Jankovićev pristop je torej zelo naraven in sproščen, na drugi strani pa je oseba, ki sploh ne ve, kaj naj naredi in se prepusti tistemu toku. Janković pa nedvomno zelo uživa v soju žarometu in pozornosti.

Ali ni tukaj prisoten tudi element moči, saj gre za prevlado političnega očeta nad politično hčerko, saj je bil Janković tisti, ki je ustoličil Alenko Bratušek kot začasno predsednico Pozitivne Slovenije in posledično tudi premierko. Ali ne poskuša torej s položaja očetovske avtoritete vplivati nanjo in ji pokazati, da je še vedno on tisti, ki je dominanten?
Verjetno to lahko razumemo tudi tako, vendar to presega okvir samega stika. Ko presojamo neverbalno komunikacijo nikoli ne moremo izstopiti iz konteksta. Mogoče bi Janković za slovenski politični prostor naredil veliko več, če bi ji dal roko, jo malo potrepljal ali na drugačen način izrazil bližino z njo. Vendar je tudi to način, kako sprožiti dodatno govorjenje o njem, potem se vsi ukvarjamo z njim. Gotovo, da s svojim delovanjem in govorico telesa oziroma neverbalno komunikacijo izraža stališče, da se on ne boji za svoj stolček. Ni v položaju, ali bo jutri ali ne bo. Slednje je zanj včasih morda šokantno, kot je bilo šokantno, ko je nekega lepega dne moral oditi iz Mercatorja, ampak tako pač je v življenju. To njegovo pokroviteljstvo deluje naravno. Če ga združite s konceptom izražanja bližine na jugu nekdanje Jugoslavije, v Srbiji, potem zelo hitro pridemo na polje, kjer se špekulacije odprejo na široko. Gotovo se tudi sam zaveda, da je preveč "domač".
Kako ocenjujete komunikacijo predsednika Pahorja, ki sicer slovi za mojstra komuniciranja, mogoče mu je očitati le, da včasih "preveč" komunicira?
Pahor je mojster tega, kar počne! Preprosto je že prešel točko, kjer mora paziti. To, kar počne, je ponotranjil. Pozornost na zunanji videz je prešla mejo zavestne pozornosti v podzavestno in kar naenkrat rečemo: on pač to je. Nasmehi so pri njem zelo izraziti. Pride v družbo in se smeje tako izrazito, da je na trenutke že malo moteče. Začenja preveč izražati dostopnost. Na eni strani poskuša minimalizirati vlogo kot predsednik, na drugi strani pa z govorico telesa in z obnašanjem to postavlja kot oviro. Je vrhunski primer izdelane govorice telesa, vse je tako kot mora biti, vključno z vizualno podobo, oblačili, obnašanjem. Na trenutke ga njegova težnja po ugajanju mogoče zapelje, kot se je zgodilo ob dotiku japonskega princa. To se pač ne dela, če že, je treba to vnaprej razčistiti s predstavniki, ne pa da se po sprehodu potreplja po rami …
Kako doživljate predsednika DeSUS-a Karla Erjavca? Ljudje mu ne zamerijo, da ne zna reči r-ja?
Če bi od jutri znal reči r, bi bilo nekaj hudo narobe v celotni sliki (smeh). On je to zelo lepo združil z njegovo francoščino od rojstva in svojo frankofonsko izobrazbo. Tukaj ni in ne sme biti nobene zamere. To je njegova osebna stvar. Na drugi strani - kar je zanimivo za slovenski prostor - je njegova na trenutke gorenjska govorica. To deluje bolj simpatično in ga ravno dodatno približuje populaciji, ki jo zastopa. Deluje zelo iskreno, zaznavanje njegove neverbalne komunikacije se popolnoma lepo prekrije s preprostimi, logičnimi vprašanji, ki jih zna občasno zastaviti. Lepo zaokroži sliko človeka, za katerega včasih rečejo, da se ga nič ne dotakne (smeh).

Omenili ste, da je prvak opozicijskega SDS-a Janez Janša neizrazen, da pri njem ni veliko mimike obraza. Toda on kar zna gestikulirati, pa tudi nasmehniti se zna. Mu to pomaga?
Gospoda Janšo definira na eni strani relativna neizraznost, na drugi strani pa izjemno spretna uporaba tišine. To pomeni, da on nekaj pove in potem je za daljši trenutek, kot bi bil kdo drug, tiho. Ta spretna uporaba tišine ga na trenutke mogoče naredi nekoliko vzvišenega. To hitro pride v percepcijo ljudi. Zato ker z vzvišenega položaja veliko več sprašujete, kot pa podajate. Nekdo, ki uporablja več tišine, kar naenkrat sili v neke komentarje, odgovore, razmisleke in ga percipirate na višji stopnički, na kateri bi morda on bil rad. Na eni strani torej imamo izdelano držo, na drugo pa spretno uporabo tišine. Ne smemo pozabiti, da načrtno izbira kdaj, kje, kako in zakaj se pojavlja. Če Jankovića srečate na Čopovi, Nazorjevi, vsepovsod, Pahorja pa tako rekoč "na vsaki pasji procesiji", Janše pač ne boste. Zanj je to, kje se pojavi, strateško zelo pomembno in deluje po tem modelu.