Almanah zlatih trenutkov slovenskega športa v obdobju med letoma 2011 in 2020 ter žlahten izbor mednarodnih mejnikov desetletja, ki jih je dolgoletni sodelavec MMC-ja pripravljal dve leti, je že na knjižnih policah. Slavko Jerič se ni osredotočil le na goli opis dogodkov, ampak jim je s svojim prepoznavnim privlačnim slogom vdihnil novo dimenzijo. Ni pa pozabil na vznemirljive in nenavadne zgodbe, ki se skrivajo za uspehi. Za vse ljubitelje športa je knjiga nepogrešljiv pripomoček in pravi časovni stroj, ki jih bo vrnil v dneve, ko se je pisala slovenska zgodovina športa.

Čista desetka, tvoj knjižni prvenec, je že na knjižnih policah. Bi lahko rekla, ker so ravno olimpijske igre, da je to za športnega novinarja skoraj nekaj takšnega, kot je za športnika osvojitev olimpijske medalje?
Gotovo je to zame pomemben mejnik in uresničitev mojih sanj. Ko sem bil star sedem ali osem let, sem fantaziral, kako bom nekoč napisal knjigo, morda kakšno znanstvenofantastično. Te želje sem malo potisnil v ozadje, s to zgodbo pa so se spet prebudile. Zelo sem srečen, da so se otroške sanje izpolnile.

Kdo jo bo predvsem bral z užitkom: običajni športni navdušenci, športniki, trenerji, morda novinarji?
Čista desetka je namenjena najširšemu občinstvu, ki ga želim spomniti, kaj vse se je zgodilo v zadnjem desetletju. Od izrednih slovenskih uspehov do mednarodnih dogodkov, ki so odmevali tudi pri nas. Zbral sem 50 zgodb, vsaki pa namenil štiri ali pet strani, kar je dovolj za razlago, zakaj je posamezen dogodek pomemben in zakaj ga poudarjam.

Kako pa si umestil te zgodbe?
Knjiga je razdeljena v pet sklopov. V prvem so najodmevnejši slovenski dosežki, v drugem je 10 mednarodnih športnih zgodb, sledi 10 zgodb o nogometu, četrta deseterica govori o nepričakovanih zgodbah, zadnja deseterica pa prinaša zgodbe, na katere morda nismo bili dovolj pozorni. S tem sem želel zajeti malo širši spekter športa, zato sem dodal dogodke, pri katerih morda sploh ni bilo tako zelo pomembno, kdo je bil zmagovalec.

Si imel veliko dilem, katere uspehe uvrstiti v knjigo?
Ne, čeprav je bilo res veliko dogodkov. Ko sem pred tremi leti dobil potrditev, da bom knjigo lahko izdal, sem že začel delati selekcijo, kateri dogodki so pomembni in kateri ne. V zadnjem letu, ko je bilo že vse postavljeno, me je presenetil Tadej Pogačar, seveda je njegova prva zmaga na Dirki po Franciji tudi prišla med deseterico nepozabnih slovenskih športnih mejnikov.

Je skrivnost, kateri slovenski uspeh je potem izpadel iz knjige?
Ni skrivnost, kajti še vedno je ta zgodba v knjigi, kar se mi zdi nujno. To so judoisti, ki imajo z vsemi medaljami na največjih tekmovanjih posebno mesto v četrtem sklopu. Sem pa spremenil zorni kot in dal poudarek trenerju Marjanu Fabjanu.

Sorodna novica Nagrada Športnemu SOS-u, ki zna več kot le "slačiti Ronalda"

Si dogodke razvrščal po pomembnosti? Je na primer na prvem mestu Tadej Pogačar in njegova lanska zmaga na Dirki po Franciji kot najpomembnejši slovenski dosežek desetletja?
Ne, Tadej je na sedmem mestu, kar pa nič ne pomeni. Razmišljal sem, kaj naj dam na prvo mesto in kako naj se knjiga začne. Odločil sem se, da morajo biti prvi slovenski košarkarji. Vemo, kolikokrat so bili blizu uspeha, kolikokrat so sanjali, pa kakšen potencial so imele vse generacije, a smo do Carigrada 2017 vedno obžalovali vsa nesrečna prvenstva. Zgodbe si potem smiselno sledijo. Pod številko dve je Luka Dončić, ker je košarkar, pod številko tri Anže Kopitar, ki mu je tudi uspelo na drugi strani Atlantika, in tako naprej. Skratka, poglavja si smiselno podajajo roko.

Kateri je zate najbolj nepričakovan dogodek desetletja v slovenskem športu, uspeh, za katerega bi pred 10 leti rekel, da se to ne more zgoditi?
Zelo rad imam kolesarstvo. Od Miguela Induraina spremljam vse "grand toure". Nikoli si nisem predstavljal, da bo kakšen Slovenec na zmagovalnem odru tritedenske dirke. Vemo, kakšno generacijo ima zdaj slovensko kolesarstvo, vsekakor pa je bilo to nekoč nepredstavljivo.

Kaj pa bi rad uvrstil v naslednjo knjigo Čista desetka, ki bo morda izšla leta 2031? Kateri slovenski športni presežek bi rad videl?
Finale svetovnega prvenstva v nogometu, v katerem bi igrala Slovenija. Zelo bi si tega želel, a bom nadvse zadovoljen, če se bodo v naslednjem desetletju nogometši uvrstili na kakšno veliko tekmovanje. Čeprav, slovenski športniki ves čas presenečajo in dvigujejo letvico. Kdo bi si mislil, da bosta Tina Maze in Peter Prevc na primer osvojila rekordno število točk v eni sezoni svetovnega pokala. Ali pa uspehi motokrosista Tima Gajserja ter neverjetna preboja kolesarjev Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Ob tem pa športne organizacije opozarjajo na vse manjše financiranje države. Kar malo se bojim posledic, po drugi strani pa se vedno več mladih zaradi vseh uspehov odloča za šport, kar bi imelo lahko čez 10 ali 15 let pozitiven učinek.

Ali se ti zdi kaj nenavadno, kako čustveno doživljamo zmage Primoža Rogliča? V Zagorju naj bi mu postavili celo kip. Pretiravanje?
Niti ne. Zgodba Primoža Rogliča je arhetipska zgodba o nekom, ki vztraja navkljub vsem težavam in preprekam. Roglič je ves čas koprnel po tem, da bi bil najboljši na svetu. Kariero smučarskega skakalca je začel zelo dobro, a očitno to ni bil šport, ki mu je bil namenjen, da bi v njem krojil svetovni vrh. Padec v Planici je bil predvsem simbolni padec, največja Primoževa lekcija pa je, da se po vsakem padcu pobere, ga sprejme, analizira in naredi načrt za napredek. To velja vse od spoznanja, da skoki niso zanj, do vseh bolečih padcev na Giru, Dofineji in Touru. Po vsakem padcu se je vrnil boljši. To neverjetno vztrajanje nas je vse tako nagovorilo.

Je še kakšna panoga, v kateri si zelo želiš preboja, da bi bil torej Slovenec eden glavnih zvezdnikov?
Od elitnih športov najprej pomislim na tenis. Finale na turnirju za grand slam s Slovencem, to se odlično sliši. Pa morda olimpijska medalja v šprintu. Koliko je to realno, je druga stvar, čeprav – leta 2007 smo imeli Matica Osovnikarja v finalu svetovnega prvenstva na 100 metrov, kar je morda eden od manj izpostavljenih mejnikov slovenskega športa.

Matica, ki je po karieri postal zobozdravnik, bi pravzaprav lahko uvrstil v kakšno poglavje, ki bi govorilo o tem, kam gre lahko poklicna kariera, ko se konča športna.
In res je Matic Osovnikar omenjen v knjigi! V predzadnji zgodbi namreč pišem tudi o tem, s čim se ukvarjajo športniki po koncu kariere. Nekateri so se znašli v hudih težavah in ne vedo, kaj bi počeli. Predvsem na primeru Mateje Svet prikažem realne težave športnikov po karieri. Tudi Matic je omenjen, a v smislu, da opravlja nenavaden poklic.

Sorodna novica 100 športnih dogodkov leta 2020

Je kdo postal milijonar, morda propadel? Si šel v knjigi tudi v to bolj rumeno novinarstvo?
To ne, sem pa za pet ali šest športnikov izbrskal, kaj počnejo. Nekatere zgodbe so me kar presenetile. Rokometašica Tanja Dajčman je oskrbnica planinske koče, plavalec Damir Dugonjić gradi ekološke hiše ...

Takšne knjige, kot je Čista desetka, vsebujejo veliko podatkov. Za bralce morda celo preveč. Si kaj popestril pripoved, jo osvetlil iz kakšne še nikoli slišane plati?
Sem poskušal, čeprav je znano, da imam rad statistiko in da jo morda prevečkrat uporabljam. Namenoma sem zato pri izrazito znanih športnikih poudaril drug vidik njihove poti do slave, na primer pri LeBronu Jamesu kot najboljšem košarkarju desetletja. Večji del njegove zgodbe govori o odraščanju, neugodnih družinskih razmerah, ker ni poznal očeta in se je z mamo pogosto selil. Najbolj me je presenetila zgodba Marcela Hirscherja, ki je tudi med junaki v knjigi. Kakšno naključje se je moralo zgoditi, da sta se njegova oče in mama spoznala. Mama Nizozemka je prišla na smučarske počitnice v Avstrijo, v Anabergu se ji je v snežnem metežu pokvaril avtomobil, pomagal ji je Ferdinand Hirscher in tako je preskočila iskrica.

Meniš, da je zelo koristno, če ima športnik težko otroštvo in da mu ni vse dano?
Ko sem združil zgodbe mednarodnih zvezdnikov, sem premišljeval, ali je za športnika idealno, da je že od otroštva brez finančnih skrbi in da ima idealne razmere za trening. Tri zgodbe pravijo drugače. Imamo LeBrona Jamesa, telovadko Simone Biles, ki je bila večkrat v rejniških družinah, in tudi Chrisa Frooma, ki je odraščal v Keniji. Prva leta je treniral z nekonkurenčnimi kolesi po zaprašenih cestah in plašil povodne konje. To so zgodbe, ki bi večino ustavile, a kdor imam neizmerno voljo, je to kvečjemu razlog, da še bolj grize in da mu na koncu uspe.

Vrhunski šport je krut. Bi dal v takšen šport svoje otroke?
Bolj ne kot ja. Vrhunski šport ni zdrav. Vsakodnevno ponavljanje istih gibov, ki niso naravni, dolgoročno pušča posledice. Ilka Štuhec je večkrat povedala, da trpi posledice zaradi vseh treningov. Vseeno pa se moja knjiga konča s poudarkom, da je lahko ukvarjanje s športom koristno in zdravo. O tem govori zadnja zgodba o paraolimpijki Veselki Pevec.

V Tokiu potekajo olimpijske igre. Ti si ene videl v živo, kajne? Spomini?
Drži, igre v Sočiju, ki so Sloveniji prinesle rekordnih osem medalj. Zavedal sem se, da je bil to zgodovinski trenutek, ki se bo težko ponovil, vsaj po številu medalj. Spremljali smo Tino Maze, ki je do tedaj osvojila vse, le zlate ne. Sanje so se uresničile na smuku, imela je isti čas kot Švicarka Dominique Gisin. Tisti spontani prijem roke z Gisinovo je bil tudi neki simbolni trenutek. Tina je začela z roko v roki s SZS-jem, se nato iztrgala iz njegovega objema in podala roko Andrei Massiju, ki jo je popeljal do največjih uspehov.

Si katerega od slovenskih športnikov za še bogatejše informacije tudi intervjuval posebej za Čisto desetko?
Ne, sem pa s številnimi opravil intervju za podkast Številke. Zadnji gost je bil Primož Roglič. V knjigi sem izpostavil tezo, da pri Primožu razlog za konec skakalne kariere ni bil tisti padec v Planici, ampak spoznanje, da ne more krojiti vrha, še vedno pa si je želel zmagovati, zato je zamenjal šport. Primož je to tezo potrdil.

Nekaj dni je knjiga že na voljo. So kakšni odzivi, ki so te zelo presenetili?
Knjiga je na prodajnih policah šele nekaj dni, tako da prav veliko odzivov še nisem bil deležen. Me je pa presenetila tašča, sicer velika ljubiteljica knjig, ki šport spremlja le občasno. Dejala je, da se ji je ob branju naježila kožo, da ima knjiga dušo, česar sem bil res zelo vesel. Običajno smo navajeni spremljati izjemne zgodbe, ki jih pišejo izumitelji, umetniki, glasbeniki ... Prepričan sem, da jim ob bok lahko postavimo marsikatero športno zgodbo.

In za konec vprašanje, ki ga ti gostom v podkastu številke postaviš na začetku: katera številka ti pade na pamet ob izidu knjige Čista desetka?
Vsekakor številka 1. Moja prva knjiga. Upam, da ne tudi zadnja.