"Na evropskem pokalu pred dvema mesecema v Izmirju sem po 1.300 metrih na vodni oviri začutil bolečino v mišici. Ultrazvok je pokazal, da je bila mišica natrgana. Petnajst minut sem ležal ob stezi, pri meni sta bila zdravnik in fizioterapevt, da sta vsaj toliko oskrbela nogo, da sem lahko zapustil stadion. Na mitingu diamantne lige v Londonu sem po prvem kilometru spet začutil bolečino in spet nisem prišel do cilja. Poškodba se še zdaj ni pozdravila. Ne morem zdravja postavljati na kocko in potovati na svetovno prvenstvo," je za MMC povedal državni rekorder na 3.000 metrov zapreke.

Buč je tudi po londonskem odstopu treniral naprej in opravljal predpisane terapije, ampak očitno bo zdravljenje dolgotrajnejše: "Želim se dobro pozdraviti pred naslednjo sezono in ne nazadnje tudi pred evropskim prvenstvom v krosu, ki bo decembra. Škoda, pripravljen sem bil dobro, že na prvi tekmi sezone sem izpolnil normo za svetovno prvenstvo in olimpijske igre."

Noče iskati izgovorov
Atlet iz Mislinje zavrača očitke, da odstopa pogosteje kot slovenski slalomisti: "Na velikih tekmovanjih sem odstopil le v Münchnu leta 2002, ker sem imel težave z virozo. Ampak o tem nisem veliko govoril. Tudi lani me je na evropskem prvenstvu bolela tetiva, a sem prišel v finale. Tega nisem obešal na veliki zvon, kot je praksa v Sloveniji pri večini športnikov, ki že pred štartom iščejo opravičilo v poškodbi."

Že sama narava teka na 3.000 metrov z zaprekami je takšna, da so poškodbe sestavni del te discipline, meni Buč: "Če pogledate, koliko je preskokov čez ovire, koliko enega 'nabijanja', koliko vodnih ovir ... Na treningih pretečeš od 160 do 180 km na teden, vedno si na maksimumu. Težko si je zamisliti, da te ne bi bolelo, ampak pač stisneš zobe ... Sezona je pa dolga in je težko zdržati vso sezono."

Vodna ovira je nekaj povsem drugega
V čem je pravzaprav največja težava vodne ovire? "Vodna ovira zmoti ritem. Medtem ko preostale štiri ovire le preskočiš, gre tu za povsem drugačno gibanje, saj moraš stopiti na oviro in potem navpično potegniti nogo čez oviro. Ko potegneš zadnjo nogo čez oviro, je stegenska mišica zelo obremenjena. Ko smo tekli v Turčiji, v Izmirju, je bilo tudi 38 stopinj. Pojavi se izčrpanost. Treniral si na 25 stopinjah, ko prideš na takšno tekmovanje in štartaš opoldne, ko je sonce najvišje, se že na ogrevanju iztrošiš. Če imaš tri kilometre teka oziroma osem minut, so to povsem drugačne obremenitve kot na krajših razdaljah."