Maruša Mišmaš je edina Slovenka, ki je 3000 metrov z zaprekami pretekla pod desetimi minutami. Krivulja se strmo dviguje. Junija je na ekipnem evropskem prvenstvu v Talinu z novim slovenskim rekordom 9:40,49 napovedala, da bi lahko v Zürichu tekla v finalu. 19-letna članica Massa ni le pridna atletinja, ampak je lahko vsem za zgled tudi v šoli. Lani je postala zlata maturantka, nato pa se vpisala na študij laboratorijske biomedicine.

Na EP-ju bodo kvalifikacije teka na 3000 metrov z zaprekami v petek. Merite na finale?
To je realno, saj imam dvanajsti prijavljeni rezultat, v finale pa jih pride petnajst. Trenirala sem zelo dobro, nobenih težav ni bilo s poškodbami in se že zelo veselim tekme.

Kako ste pristali v tej disciplini, ki v Sloveniji nima prave tradicije? So sploh kakšna tekmovanja v steeplu?
Niso, saj ni nobene tekmovalke. A meni je disciplina všeč, je zanimiva, imam dobro tehniko preskakovanja ovir, tako da uživam, ko tečem. Da je bolj pestro, poskrbi še vodna ovira, tako da se ne vleče tako zelo. Ko se osredotočiš na zapreke, čas hitreje mine.

Ali tudi ob teku v naravi radi preskakujete ovire?
Včasih sem skakala čez luže (smeh).

Ampak začeli ste verjetno z drugo disciplino.
Včasih sem trenirala 400 metrov ovire, tako da sem se seznanila s tehniko. Ko sem bila zadnje leto pionirka, sem slučajno tekla 300 metrov ovire in mi je šlo dobro. Začela sem resneje trenirati, vendar sem ob prehodu med mladinke spoznala, da nisem dovolj hitra. Odločila sem se, da zamenjam in si izberem tek na srednje proge. To pomeni 800 in 1.500 metrov. Tako sem počasi prišla do zaprek. Razdalja 3000 metrov se mi zdi ravno pravšnja.

Nad vami tako kot nad Žanom Rudolfom bdi trener Svjetlan Vujasin. Kako ste zadovoljni z njegovim delom?
Zelo. Dobro se razumeva. Zdaj je že tretje leto ob meni, potem ko sem prej trenirala na Grosupljem pri Atletskem klubu Špela.

Atleti gotovo niste razvajeni. Je treba pogosto trenirati v slabem vremenu?
Vajeni smo vsega. Vedno smo zunaj, tudi če je dež ali sneg. Je pa lažje, ker mi pomagajo fantje, ki z menoj trenirajo in mi na treningih vlivajo dodatno moč.

Vaš napredek je očiten. Se že spogledujete z olimpijskimi igrami v Riu?
Morda še bolj kot v Riu, kjer bi si želela teči v finalu, s Tokiem 2020. Vsekakor imam v steeplu največ možnosti za vrhunski izid.

Zakaj vedno tečete s spuščenimi lasmi?
Ko sem bila mlajša, mi ni bilo všeč, da imam lase spete in tako sem se navadila, da so spuščene. Verjamem, da mi to prinaša srečo. Enkrat sem tekla s spetimi in sem tekla slabo. Res pa je, da sem letos v Talinu tekla s spetimi lasmi, ker je pihalo, a sem vseeno postavila državni rekord.

Se pred tekmo radi uredite?
Vedno si nalakiram nohte. Za vsako tekmo pripravim nekaj posebnega.

Je poslušanje glasbe vaš nepogrešljiv ritual pred tekmo?
Ko se peljem na tekmovanje, imam rada glasbo, sicer pa ne. Tudi med tekom nikoli nimam na treningih slušalk. Le kadar delam na koncu raztek in tečem počasi, takrat morda.

Kako vam gre študij?
Končala sem prvi letnik laboratorijske biomedicine na farmaciji. Težav nisem imela in pričakujem, da bo tako ostalo. Prodekan mi je rekel, da mi bodo stali ob strani, če bom kar koli potreboval. Sicer pa nisem veliko manjkala, le takrat, ko smo bili na pripravah.

Evropsko prvenstvo bo v Zürichu. Se veselite tudi zato, ker boste tekmovali v Švici?
Tudi, saj še nisem bila nikoli v Švici. Na fotografijah sem videla stadion, videti je zelo lepo.

Kaj prinesete z vsakega potovanja?
Na vsakem potovanju si kupim magnetek, tako da na hladilniku že zmanjkuje prostora. Nazadnje sem kupila takšen magnet letos v Sopotu na Poljskem na dvoranskem SP-ju.

Morda veste, katera slovenska atletinja je (leta 1996) v Zürichu zmagala, takrat še na mitingu zlate lige?
Morda Jolanda Čeplak?

Ne, Brigita Bukovec. Ste že spoznali obe legendi slovenske atletike?
Ne, se pa spomnim, da sem enkrat tekla z Jolando Čeplak na 800 metrov.

Kakšen čas ste sposobni doseči na 800 metrov?
Letos sem 2:06 tekla sama. Lahko bi šla še hitreje.