Helena Javornik in Roman Kejžar sta nedvomno največji legendi slovenskega maratona in še vedno državna rekorderja. Tekaška strast ju še drži, kar bosta dokazala ta konec tedna na Maratonu treh src v Radencih. Za Javornikovo bo to jubilejni 50. maraton: "Lani sem šla le na en maraton, v Valencio, letos pa želim odteči svoj 50. maraton, saj sem marca praznovala 50. rojstni dan. Imela sem že številko za London, a sem se odločila, da grem raje v Radence. To je moj domači teren, šestkrat sem tu zmagala celi maraton, šestkrat polmaraton."
Namesto želenih 50 odtekel 40 km, a nič zato
Roman Kejžar je želel abrahama na poseben način proslaviti prejšnjo nedeljo na dobrodelnem teku Wings For Life, katerega ambasador je. Načrt se ni čisto posrečil: "Upal sem, da bom pritekel do 50. kilometra, a je bilo treninga premalo, pa tudi vreme ni bilo najboljše. Prehitro sem začel, a ni bilo druge izbire, saj je bil veter in sem želel teči z najhitrejšimi. Šlo je do 40, vreme je bilo prvih 30 km še v redu, potem pa me je ujelo neurje. Čeprav rad tečem v dežju, me je preveč hladilo. Noge so bile težke in pri 40 sem končal. Nič zato, pomembna je udeležba."

Kejžar ob slepem tekaču
Tekač iz Sorice, ki je kariero končal leta 2009, bo v soboto v Radencih nastopil v posebni vlogi, saj bo spremljevalec slepega tekača Sandija Novaka: "Dosegel je normo za paraolimpijske igre v Riu in greva na 21 km. Letos je v Dubaju maraton odtekel z vrhunskim časom 2:39 in ima v svoji kategoriji T11 najboljši rezultat na svetu. Sandi vidi le dva do tri odstotke in potrebuje spremljevalca. Imam ga na elastični vrvici, seveda tečem ves čas ob njem, ga opozarjam na luknje, ovinke in grbine. Skratka, z elastiko ga usmerjam."
Berlin sijajen maraton, a ne za slepega tekača
Kejžar, ki je v karieri pretekel vsaj 200 tisoč kilometrov, pravi, da so za slepega tekača največji problem luknje: "Poskušam ga speljati mimo, tako da niti ne ve, da je luknja, saj se sicer takoj zakrči, če mu dam to informacijo. Ovira so lahko tudi gledalci. Lani v Berlinu je bilo sicer sijajno vzdušje, a Sandiju to ni ustrezalo, saj me ni dobro slišal. V Dubaju je bilo glede tega idealno. Cesta je široka, navijačev ob cesti malo." Spremljevalci slepih tekačev morajo biti seveda odlično pripravljeni in imeti vsaj 10 minut boljši čas na maratonu, saj se je treba bolj ukvarjati s slepim tekačem kot s seboj.
V Atenah 10. na olimpijskih igrah
Tudi Helena Javornik je še vedno dobro pripravljena in želi v Radencih 42,195 km preteči hitreje od treh ur: "Tak je načrt. Navsezadnje sem le dvakrat tekla nad mejo treh ur. V Radencih je sicer težko dosegati dobre rezultate. Ko tečeš med tistimi polji, kjer ni žive duše, se pozna. Povsem drugače kot v Berlinu ali Londonu." Mimogrede, Javornikova je na olimpijskih igrah leta 1996 nastopila v maratonu, leta 2000 v teku na 1.500 in 5.000 metrov, v Atenah pa na 10 tisoč. "Sem ena redkih, ki se je preizkusila na celotnem olimpijskem programu na dolgih progah." Največji uspeh je 10. mesto iz Aten in čas 31:06 na 10 km.

Na prvem maratonu gladko izboljšala državni rekord
Maratonska zgodba atletinje iz Spodnjega Grušovja blizu Tepanja (zadnjih dvajset let živi v Mariboru) se je začela v letu slovenske osamosvojitve. "Prej sem trenirala hojo, leta 1991 pa sem šla na polmaraton v Štatenberg in presenetila s časom 1:21. Takrat me je že treniral življenjski sopotnik Borut Podgornik, ki je šel z Igorjem Šalamunom v Italijo na maraton blizu Milana. Tekla sem tudi jaz in s časom 2:49:30 za pet minut izboljšala državni rekord. To je bil moj najtežji maraton, a k sreči me je Borut lahko spodbujal, potem ko je Igor sredi maratona odstopil."
V Valencii dokazala, da je prava maratonka
Odličen rezultat (če vemo, da dolgih treningov, ki so nujni za maraton, skoraj ni opravila) pa še ni pomenil zagotovila, da se seli med maratonke. "Še naprej sem trenirala hojo. Res je, da so bili vsi presenečeni nad mojim dosežkom, a Borut je mislil, da je bilo vse skupaj bolj slučajno. Čez tri mesece me je čakal maraton v Valencii in Borut je rekel: Če boš tekla hitreje kot v Italiji, si res prava maratonka. V cilj sem prišla z izidom 2:44 in potem sem res nehala trenirati hojo."
Skupni točki: Borut Podgornik in podeželje
Ko Heleno Javornik vprašamo, kakšne skupne točke imata s sovrstnikom Romanom Kejžarjem, brez pomišljanja ugotovi: "Oba sva trenirala pri Borutu Podgorniku in oba prihajava s podeželskega okolja. Kaže, da se maratonci kalijo na podeželju. Takrat je bil način življenja drugačen, kot otrok nisi imel možnosti, da bi se ukvarjal z veliko športi. A treba je bilo vzrtajati. Šele pri 23 letih sem lahko začela normalno trenirati. Ni bilo lahko, nihče te namreč ne jemlje resno, ko pri 23 rečeš, da bi treniral. Rečejo ti: "Kje si bil pa prej?". A sem vztrajala in šele po 15-letnem atletskem stažu dosegala najboljše rezultate."