"Letos dobro skačem, sem ena od favoritinj in to sprejemam. To je pravzaprav le dodaten motiv," nam je pred odhodom v Beograd (nastopilo bo 680 atletov iz 137 držav) v intervjuju med drugim povedala 33-letna Tina Šutej, ki je 6. marca postavila nov državni rekord 4,80 metra.

Na atletskem mitingu v Rouenu v Franciji vam je uspelo preskočiti 4,80 metra. Vas je presenetilo, da ste v tako dobri formi?
Sploh ne. Že lani sem pričakovala, da bom preskočila to višino, a na tekmah nisem pokazala vsega, kar znam. Verjela sem, da se bo to zgodilo letos. 4,80 metra je zelo lep rezultat, a vem, da zmorem še več, kar mi daje dodaten motiv.

Celo mejo 5,00 imate v mislih, oziroma 5,01, kolikor znaša rekord vašega trenerja Milana Kranjca. Verjetno je to za skakalke podobna ali pa celo bolj drzna meja kot za sprinterje na 100 metrov meja 10,00?
Drži, to je za nas magična meja. Verjamem, da sem jo sposobna preskočiti, a se bo moralo res vse poklopiti. Vem, da lahko, ni pa seveda nobene garancije, da mi bo uspelo.

Pred prvenstvom v Beogradu ne bežite od tega, da ste med favoritinjami. Govorite tudi o medalji, čeprav so velika tekmovanja zgodba zase.
Ničesar ne napovedujem, a to mora biti moj cilj. Še z dvema tekmovalkama imam prvi prijavljeni rezultat. Če bi imela manjše cilje, bi v osnovi samo sebe 'zabremzala'. Letos dobro skačem, sem ena od favoritinj in to sprejemam. To je pravzaprav le dodaten motiv. Tudi za naprej se nimam česa bati. Seveda se zavedam, da imam še nekaj napak, ki pa se jih da odpraviti. S trenerjem se trudiva že šest let, kaže se napredek. Če bom ostala zdrava, verjamem, da bova to še nadgradila.

Pred vami sta v sezoni le Rusinji Anželika Sidorova (4,87 m) in Polina Knoroz (4,81), prav so 4,80 m preskočile še Belorusinja Irina Žuk ter Američanki Katie Nageotte, olimpijska zmagovalka iz Tokia, in Sandi Morris, branilka naslova. A v Beogradu bo konkurenca okrnjena, saj ne bo omenjenih Rusinj in Belorusinje.
Žal.

Kdo drug bi lahko rekel: na srečo ...
Ne. Ta dekleta poznam, veliko se družimo, smo tudi sostanovalke na raznih tekmovanjih. Žal mi je zanje, vem, koliko truda vlagajo. Razumem, da so sprejeli te sankcije proti ruskim in beloruskim športnikom, ne vem pa, ali bo kakšna korist od tega.

Kako so komentirale prepoved nastopanja?
Z Irino (Žuk) sem se pogovarjali, zelo je razočarana, preostane ji le to, da medtem naprej trenira. Pri Sidorovi je zgodba še bolj zapletena, ker so imeli Rusi že tako omejitve zaradi kazni, povezane s sistemskim dopingom v državi.

Kdo so torej glavne konkurentke v Beogradu?
Obe Američanki, Sandi Morris in Katie Nageotte, Švicarka Angelica Moser zna biti dobra, to je dokazala lani z zmago na dvoranskem EP-ju. Tukaj je še Kubanka Yarisley Silva, ki ima osebni rekord 4,91. Ne smemo je odpisati, čeprav v zadnjih letih ni imela tako odmevnih rezultatov. Letos sem z njo nekajkrat tekmovala in so bili nekateri skoki zelo dobri, tako da bi lahko izboljšala svoj rekord sezone.

Bili ste mladinska svetovna podprvakinja (2006), a do preboja v članski konkurenci je bila kar trnova pot. Kaj je bilo ključno, da ste z lanskim EP-jem začeli osvajati medalje.
To, da sem vsa ta leta, ko mi ni šlo najbolje, vztrajala. Da sem verjela, da lahko napredujem. Če tega ne bi bilo, bi vmes že obupala. Kot ste rekli – že v mladinski kategoriji se je pokazalo, da imam talent, a enostavno je bilo treba gristi čez vsa ta leta. Tudi moj trener je 100-odstotno predan delu. Seveda je bilo pomembno, da v zadnjih nekaj letih ni bilo poškodb. Mislim, da sem tudi osebnostno zrasla in v svoji glavi vse uredila.

Verjetno lahko športnika, sploh ko še odrašča, kakšne težave precej iztirijo, poleg tega je treba znati preživeti vse poraze ...
Res je, veliko stvari te lahko zmoti, a na treningu moraš vse odmisliti oziroma obrniti sebi v korist. Predvsem pa ne smeš obupovati. Ko se zgodi, da ti dve ali tri sezone ne gre in so rezultati slabi, se seveda sprašuješ, ali se je sploh še vredno boriti. A takrat moraš najti v sebi motivacijo in vztrajati.

Veste, koliko slovenskih atletov je že osvojilo zlato medaljo na svetovnih dvoranskih prvenstvih?
Nihče.

Drži, pa srebrno?
Mislim, da tri. Pred kratkim sem brala bilten svetovne atletske zveze z vsemi podatki s prejšnjih prvenstev. (Opomba: odgovor je pravilen, srebrno medaljo so osvojile Britta Bilač, Jolanda Čeplak in Marija Šestak.)

Beograd ni daleč, boste imeli veliko navijačev?
Starši, brat in teta me bodo prišli spodbujat, tam bo tudi veliko članov celjskega kluba, pa skupina navijačev, ki jih bo pripeljala atletska zveza. Veseli me, da bo na tribunah živahno, že na zadnjih tekmah je bilo dobro vzdušje.

Dobro ozračje bo tudi v slovenski reprezentanci. Kako ste sprejeli novico, da v Beograd potuje še šest vaših kolegov oziroma kolegic?
Zelo sem bila vesela, ker se je ekipa povečala. Najprej sva imeli normo samo Neja Filipič in jaz, Luka Janežič pa se je poškodoval. A zdaj potuje na EP še štafeta 4 x 400 in Filip Jakob Demšar.

Letošnje leto je za atlete nekaj posebnega, saj poleti sledita še svetovno in evropsko prvenstvo. Bo težko tempirati formo za oba dogodka?
Najprej bo v mislih svetovno prvenstvo v Eugenu, nima smisla, da se v pripravah osredotočam na EP v Münchnu. Tekmi časovno tudi nista tako narazen, da ne bi mogla tam obdržati forme s svetovnega prvenstva.

Sorodna novica Na SP v Beogradu sedem slovenskih atletov

Naporno bo, ampak – verjetno je bilo lani podobno?
Po olimpijskih igrah sem bila res izčrpana, a sem bila en teden doma in se kar hitro spravila k sebi. Čakalo me je še nekaj tekem, sezono mi je uspelo končati z nekaj dobrimi nastopi.

Koliko palic odpeljete s seboj na takšno tekmovanje, kot je v Beogradu?
Okrog sedem, osem. Eno imam le za ogrevalne vaje, drugo za 12 korakov zaleta, ostalo za poln zalet. Izbira je, če gre za tekmovanja na prostem, odvisna od vetra, temperature, pa tudi od dnevnega počutja. V dvorani seveda vremenski dejavniki ne igrajo vloge, pogoji so konstantni.

Imate kakšno palico, s katero posebej radi skačete? Se spomnite, katera vam je lani na evropskem dvoranskem prvenstvu v Torunju prinesla srebrno medaljo?
Sploh ne vem, s katero sem tam skakala. Letos bosta zagotovo v igri tisti palici, ki sem ju uporabljala na zadnjih tekmah v Franciji. Če bo vse idealno, če bo steza "letela" in bodo občutki pravi, bom imela pripravljeno še eno palico, tršo.

Pravite, če bo steza letela. Kaj imate v mislih?
Tisti občutek, ko si na stezi in se ti zdi, da si hiter. Steza v dvorani ni fiksna, ampak je postavljena. Vse je na deskah. Odboj je malo drugačen, kot če je steza fiksna. Temu se je treba prilagoditi, zna pa biti zelo fino, ker podlaga vrne nekaj energije. Nekatere skakalke imajo sicer s tem težave, jaz pa ne, tudi v Franciji so bile na obeh tekmah deske. To mi ustreza.

Pri skoku ob palici je po poskusu zelo pomembna faza leta, saj morate s skoraj petih metrov prileteti na tla. So vam blizu smučarski skoki, ki so trenutno v slovenskem ženskem športu disciplina številka ena?
Tega športa ne bi šla zdaj ravno trenirat, smo se pa pogovarjali, da bi res skočila na kakšni zelo majhni skakalnici. Ja, bi poskusila.

Ste spremljali slovenske skakalke na olimpijskih igrah v Pekingu?
Sem. Kadar sem ob koncu tedna doma, rada prižgem televizijo in gledam športne prenose.

Z zimskimi športniki sicer zaradi različnih urnikov niste prav povezani, kajne?
Nič se ne vidimo, še na usposabljanjih v Slovenski vojski gredo zimski športniki večinoma na prvi termin usposabljanja, mi pa pridemo na vrsto oktobra ali novembra, ko oni opravljajo zadnje treninge pred sezono.