"Če spremljamo napredek od leta 1998, ko sem v Berlinu z 2:13:27 popravil državni rekord Mirka Vindiša, zmagovalec Ronaldo da Costa pa je z 2:06:05 postavil svetovni rekord, ugotovimo, da je bil v teh 18 letih svetovni rekord izboljšan za tri minute. Seveda se bo vedno težje približati meji dveh ur, saj so rezultati vse bolj neverjetni in vsaka sekunda pomeni ogromno. Menim, da zdajšnja generacija tekačev pod dvema urama maratona še ne bo sposobna preteči. Torej, vsaj deset let ta meja še ne bo padla," meni dolga leta najboljši slovenski maratonec in v moški konkurenci edini Slovenec, ki je na 42 km zmagal na Ljubljanskem maratonu (leta 1996 in 2001), Roman Kejžar.
Kimetto od mejnika oddaljen še 177 sekund
Knjiga britanskega novinarja Eda Caesarja Dve uri - Maratonski čas na meji mogočega je sprožila nove debate, kdaj bo prvi človek 42 kilometrov in 195 metrov pretekel hitreje kot v dveh urah. Trenutno ima rekord Kenijec Dennis Kimetto, ki je pred dvema letoma v Berlinu tekel 2:02:57. Kaj je treba še izboljšati za nove rekorde? "Rezerve so vedno, tako v materialu kot v načinu treninga. Predvsem bo moral tisti, ki bo postavil mejnik, imeti najprej svetovni rekord tako na pet kot na deset kilometrov. Proga mora biti čim bolj ravna, veter v hrbet pa v meji dovoljenega. Imeti bo treba tudi več zajcev, zadnji mora zdržati do 35. kilometra," meni Kejžar.
Od leta 1998 rekordni čas izboljšujejo veliko hitreje kot v desetletjih prej, kar vliva upanje, da bi lahko tek pod 2:00 videli pred letom 2030. Poglejmo, kaj vse se bo moralo uskladiti, da bo padla magična meja dveh ur, kar bi bil podoben dosežek, kot če bi Usain Bolt na sto metrov tekel 9,35.
Kje? V Berlinu in nikakor ne v New Yorku.
Maratonska proga, ki bi dala nepozaben svetovni rekord, ne sme imeti niti najmanjših vzponov, saj noge čutijo tudi enoodstoten klanec. Berlin že več kot desetletje velja kot idealen maraton za doseganje rekordov, saj od leta 2003 rekordi padajo samo tam. Analiza je pokazala, da imajo elitni tekači v Berlinu 81 sekund boljši rezultat kot na preostalih maratonih, medtem ko je v New Yorku čas 83 sekund slabši. Če bi lahko izbirali, bi morali tekači iz mestnih ulic v gozd, saj je tam veliko kisika. Ena od idej je tudi, da bi bila proga krožna in narejena samo za namen rekordnega maratona. Štadionski krog seveda ni primeren, obremenitve v krivinah na iste mišice bi hitro lahko povzročile krče.
Kdo? Afričan s težkim otroštvom.
Popoln vzdržljivostni tekač mora biti očitno Afričan. Z izjemo bosonoge legende Abebe Bikile afriški tekači v prejšnjem stoletju niso sodelovali pri rekordih, zato pa prevladujejo v tem stoletju. Tek jim pomeni priložnost, da se rešijo revščine. Nagrade na maratonih so visoke, že 20 tisoč evrov, ki jih bo dobil zmagovalec Ljubljanskega maratona, je za Kenijo ali Etiopijo velik denar. Sto najhitrejših maratonov v zgodovini so v 90 odstotkih odtekli Kenijci in Etiopijci. Phil Maffetone, avtor knjige 1:59, ki prav tako govori o maratonu pod dvema urama, meni, da imajo še rezervo, saj trenirajo in živijo na visoki nadmorski višini, kjer redek zrak otežuje optimalen tek. "Kaj bi se zgodilo, če bi se nekdo od njih preselil v kraj, kot je Mammoth Lakes v Kaliforniji, kjer je mogoče živeti na visoki višini in trenirati na nizki višini," se sprašuje Maffetone.
Garanje v otroštvu dober temelj za poznejše maratonce
Zdi se, da imajo pri doseganju vrhunskih rezultatov prednost tisti atleti, ki so imeli težko otroštvo. V knjigi Dve uri - Maratonski čas na meji mogočega ima posebno mesto Kenijec Geoffrey Mutai, ki je leta 2011 v Bostonu tekel 2:03:02, vendar rekord ni bil priznan. Ko je bil Mutai, najstarejši otrok iz revne družine, star 18 let, je razbijal skale. V Keniji uporabljajo majhne kamne z imenom kokoto za utrjevanje cementa. Da bi bili kamni uporabni, so morali biti približno v velikosti frnikul. Kokoto izdelujejo na dva načina: industrijsko ali pa s plečatimi mladeniči z macolami. V Rongaiju, kjer je Mutai preživel velik del otroštva, so ga izdelovali na staromodni način. Mutai je s tem mučnim opravilom zaslužil le dolar in pol na dan, dobil pa je tisto, kar potrebuje vsak vzdržljivostni športnik: spoznal je, kaj je garanje in kako je treba prenašati bolečine.
S kom? Z najhitrejšimi tekmeci.
Brez spodbujevalcev ritma (zajcev) seveda ne gre. V Berlinu jih najamejo in plačajo tudi do šest. Če vrhunski atlet teče 42 km v zavetrju, je lahko hitrejši do sto sekund. A kaj, ko večina zajcev zdrži dobrih 30 km, nato pa so potencialni rekorderji prepuščeni samemu sebi. Na štartu bi zato moralo biti več kandidatov za tek pod dvema urama, kar ni enostavno. "Organizirati tak poskus in zagotoviti njegovo rentabilnost bi bil velik zalogaj. Potrebno bi bilo veliko denarja za štiri ali pet najboljših tekačev ter skupino odličnih zajcev. Ko bi se zavezali k udeležbi na tem poskusu, bi zamudili najmanj en maraton, kar je potencialna izguba nekaj sto tisoč dolarjev plačil za udeležbo in morda še jackpota za svetovno serijo. Vse to bi jim bilo treba nadomestiti. Da bi zagotovili timski duh med udeleženci, bi bilo vsem zvezdnikom treba obljubiti enake zneske oziroma bonuse v odvisnosti od rezultata najboljšega med njimi. Tudi zajci bi morali dobiti dovolj denarja za svoje sodelovanje pri ustvarjanju zgodovine," je v knjigi Dve uri razmišljal nekdanji nizozemski maratonec, nato pa menedžer Jos Hermens.
Kdaj? Ko je temperatura 3,8 stopinje.
Od leta 2000 je bila polovica od najboljših 200 maratonskih izidov doseženih aprila ali oktobra, ko je vreme hladnejše. Po ugotovitvah francoskih raziskovalcev, ki so analizirali izide 1,8 milijona maratoncev, je idealna temperatura za tekače (vključeni so tudi rekreativni tekači) 6,2 stopinje Celzija. Za profesionalne maratonce, ki s hitrejšim tekom oddajajo še več toplote, je idealna zunanja temperatura vsega 3,8 stopinje. Malo maratonov poteka v tako mrzlem vremenu. Takšne temperature so dopoldne po navadi marca ali novembra, ko ni veliko maratonov. Izjema je New York, kjer pa je profil proge preveč hribovit za rekorden tek. Razmisliti je treba tudi o uri štarta. Maratoni potekajo dopoldne, kar ni najbolje. Bioritem večine športnikov je takšen, da so dosežki najboljši zgodaj zvečer. Točen datum idealne maratonske tekme ne bi smel biti vnaprej določen, ampak bi znotraj določenega obdobja izbrali dan, ki bi bil brez vetra in ravno prav hladen.
S čim? S še lažjimi športnimi copati.
Edward Frederick, ameriški strokovnjak za biomehaniko, je še pred svetovnim rekordom Dennisa Kimetta izjavil, da bi lahko v desetih letih videli maratonski tek pod dvema urama, ključno pa bi bilo tudi razviti visokotehnološki tekaški copat. Res je, da so že zdaj copati izjemno lahki, saj tehtajo le okrog 200 gramov. Toda s kakšnimi novimi materiali bi lahko njihovo težo znižali še za dodatnih 50 gramov. To bi učinkovitost teka zvišalo za okrog pol odstotka, je prepričan Frederick. Z drugimi besedami: tekač s potencialom preteči maraton okrog dveh ur, bi bil s takšnimi tekaškimi copati 36 sekund hitrejši.
Za koliko denarja? Vprašamo se lahko tudi: za kakšno dekle?
Maratonce danes za zmago ali rekord motivira visok denarni znesek, na prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah 1896 pa je bilo v igri še nekaj drugega. Ker Grki na tistih igrah nikakor niso mogli konkurirati predvsem Američanom, je bogati poslovnež Georgios Averoff pred maratonom grškemu tekaču, ki bi končno osvojil zlato olimpijsko medaljo, ponudil svojo hčer v zakon in še bogato doto, ki bi jo lahko tudi danes merili v milijonih. Ker je bilo na štartu med 25 tekmovalci kar 21 Grkov, so bili obeti dobri. In res, maratonski tek (sploh prvo tekmovanje v maratonu v zgodovini atletike) je dobil revni pastir, Grk Spiridon Louis. Averoffovo ponudbo je zavrnil.
10 milijonov za zgodovinski dosežek
Za tek pod dvema urama bi morali organizatorji največjih maratonov ponuditi res veliko denarja. Edward Frederick opozarja, da najboljši tekači raje le za nekaj sekund popravljajo rekorde, kot pa da bi letvico naenkrat prestavili mnogo višje. Spomnite se Sergeja Bubke, ki je za centimeter popravljal rekorde v skoku s palico in tako pridno pospravljal nagrade. Frederics predlaga, da bi morali tistemu, ki bo maratonsko razdaljo prvič tekel pod dvema urama, ponuditi poseben "jackpot", vreden 10 milijonov dolarjev. Da je denar odličen motivator, je zadnja leta najboljši dokaz Dubaj. Ko so šejki leta 2008 ponudili milijon dolarjev za zmago in dodaten milijon za svetovni rekord, je maraton v Dubaju takoj postal eden od najhitrejših na svetu, pa čeprav razmere niti januarja, ko poteka tek, pri 24 stopinjah niso prijazne.
Baldini pretekel do 240 km tedensko
Vse zapisano se bo torej moralo uresničiti, če bomo želeli videti 42,195-kilometrski tek pod dvema urama, kar pomeni povprečno hitrost 21,1 km/h. Osnova sta predvsem trd trening in telo, ki je že od otroških let vajeno naporov. "Kdor v mladih letih ni utrjeval telesa, ne bo zdržal treningov brez poškodb. Telo mora zdržati, ko tekač naredi čez 200 km na teden," pravi Roman Kejžar, ki poudarja, da je Italijan Stefano Baldini, olimpijski prvak v Atenah 2004, delal celo po 240 km na teden. Na drugi strani ga je med obiskom Kenije presenetilo, da tamkajšnji tekači ob nedeljah ne tečejo. "Morda je pa to njihova rezerva, ki jih loči do teka pod dvema urama," se sprašuje Kejžar, ki pa se seveda zaveda, da maratonec potrebuje tudi počitek in kakšen dan za regeneracijo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje