Prenos bo na TV Slovenija 2 in na MMC-ju. Obračun šprinterjev je vedno vrhunec velikih tekmovanj in tudi tokrat bo tako, čeprav bo konkurenca zaradi dopinških škandalov in poškodb osiromašena. Sledi pregled 30-letne zgodovine boja za medalje v teku na sto metrov.

1983, Helsinki
Calvin Smith je v Helsinke prišel s svetovnim rekordom 9,93, ki ga je vzel Jimu Hinesu, toda v finalu je moral priznati premoč Carlu Lewisu, ki je zmagal z 10,07. Drugi je bil Smith, ameriško prevlado pa je s tretjim mestom zaokrožil Emmit King. Na predtekmovanju je za napačen štart ene izmed skupin poskrbel Ben Johnson, ker se mu je na ročni uri oglasil alarm.

1987, Rim
V ospredju sta bila Carl Lewis, ki je tri leta prej v Los Angelesu osvojil štiri zlate olimpijske medalje, in Ben Jonson, ki je Lewisa leta 1986 trikrat premagal. Lewis se je silovito izstrelil iz štartnega bloka in si že po desetih metrih priboril lepo prednost. Z izidom 9,93 je izenačil svetovni rekord. Drugi je bil Johnson, ki pa so mu pozneje zaradi dopinga vzeli medaljo. Dobil jo je Jamajčan Ray Stewart, Britanec Linford Christie pa je bil naknadno bronast.

1991, Tokio
Kar šest šprinterjev je teklo hitreje od 10,00, na prvih treh mestih pa spet le Američani. Lewis je finale dobil z rekordom 9,86, drugi je bil Leroy Burrell, ki je bil z 9,88 prav tako hitrejši od prejšnjega svetovnega rekorda. Dennis Mitchell (9,91) je bil bronast. Kanadčan Bruny Surin je bil v finalu zadnji. Njegov izid 10,14 bi osem let prej zadoščal za srebro.

1993, Stuttgart
Po novem so bila svetovna prvenstva na sporedu na dve leti. V finalu šprinta je bilo šest tekačev, ki so bili med elitno osmerico tudi v Tokiu, a tokrat je smetano pobral Britanec Linford Christie (9,87). Za njim so bili trije Američani: Andre Cason, Dennis Mitchell in na 4. mestu Carl Lewis.

1995, Göteborg
Primat so prevzeli Kanadčani. Do zlata je z 9,97 pritekel Donovan Bailey in naslednje leto na olimpijskih igrah v Atlanti kariero zaokrožil še z olimpijskim zlatom. Drugi je bil Bruny Surin, tretji Ato Boldon iz Trinidada. Američani so bili poraženi. Najboljši, Mike Marsh, je bil peti. V 30-letni zgodovini tekmovanj Američani nikoli niso bili tako nemočni.

1997, Atene
V finalu je bila pozornost gledalcev usmerjena na progi tri in štiri. 23-letni Maurice Greene, ki se leto prej ni uvrstil v ameriško reprezentanco za olimpijske igre, je z 9,86 premagal Kanadčana Donovana Baileyja (9,91). Tretji je bil Tim Montgomery. V kvalifikacijah se je preizkusil slovenski šprinter Tomaž Božič in izpadel z 10,64.

1999, Sevilla
Greene je dva meseca pred SP-jem z 9,79 poskrbel za nov mejnik teka na sto metrov. V Sevilli je upravičil vlogo favorita in tekel le stotinko počasneje od rekorda. Drugi je bil Surin, tretji pa nepričakovano 21-letni Britanec Dwain Chambers.

2001, Edmonton
V finalu so bili kar trije štarti napačni. To ni zmedlo Greena, kljub vetru v prsi je dosegel odličen izid 9,82. Drugi je bil Montgomery, vendar so mu medaljo pozneje vzeli zaradi dopinga in jo podelili Bernardu Williamsu. Tretji je bil Ato Boldon.

2003, Pariz
Greene je naskakoval četrto zaporedno zlato, toda sanje so se zaradi poškodbe končale v polfinalu. Presenetljivi zmagovalec je bil Kim Collins iz Svetega Krištofa in Nevisa, ki je bil v Edmontonu bronast na 200 metrov. Za naslov prvaka je zadostoval izid 10,07. Darrel Brown (srebro) in Darren Campbell (bron) sta tekla 10,08.

2005, Helsinki
Justin Gatlin (9,88) je olimpijskemu zlatu iz Aten dodal naslov svetovnega prvaka, toda njegova slava je pozneje ugasnila zaradi dopinškega škandala. Gatlin je bil edini, ki je tekel pod desetimi sekundami. Michael Frater (Jamajka) je osvojil 2. mesto, tretji pa je bil Kim Collins. V finalu na 200 metrov je takrat nastopil 18-letni Usain Bolt.

2007, Osaka
Za favorita je veljal Asafa Powell, ki je bil takrat z 9,77 svetovni rekorder, toda Jamajčan se je moral zadovoljiti z bronom (9,96). Zmagal je Američan Tyson Gay z 9,85, drugi je bil Derrick Atkins z Bahamov (9,91). V finalu so bili vsi tekači različne narodnosti. Neverjetno, med šprintersko elito je bil tudi Matic Osovnikar in bil z 10,23 sedmi.

2009, Berlin
Zaradi izjemnih dosežkov na olimpijskih igrah v Pekingu je bil seveda prvi zvezdnik prvenstva Usain Bolt, ki je to več kot upravičil, saj je tako na 100 kot na 200 metrov postavil izid, ki je še danes nedosegljiv. "Stotico" je premagal v osupljivem času 9,58. Tudi Gay je bil izjemno hiter - z 9,71 bi na vseh prejšnjih velikih tekmovanjih osvojil zlato medaljo, a tokrat je bilo to dovolj le za srebro. Tretji je bil Powell (9,84).

2011, Daegu
To je bil šok, kot ga morda atletika še ni videla. Usain Bolt bi moral brez posebnega naprezanja vzeti zlato, toda v finalu je bil zaradi napačnega štarta diskvalificiran. Priložnost je izkoristil 21-letni Boltov partner na treningih Yohan Blake in s časom 9,92 postal najmlajši svetovni prvak na 100 metrov. Drugi je bil Američan Walter Dix, Collins pa je prišel do svoje tretje medalje na SP-jih.