Po neslavnem propadu in razpadu Medveščaka Zagreb je Mitja Robar pred dobrimi tremi leti postavil drsalke v kot in se je posvetil menedžerskemu poslu ter vodenju matičnega hokejskega kluba v Mariboru.
Za užitek in popolnitev članske ekipe je sicer še zaigral za mariborske lisjake v okviru slovenskega državnega prvenstva, a kot sam pravi, je pri tem šlo bolj za hobi nočno hokejsko ligo (po domače domači NHL).
A v škripce z branilci so zašli pri Olimpiji in trener Mitja Šivic je znal prepričati Robarja, da se znova zares poda na led. Sprva je mislil, da zgolj za mesec dni, a nato je odigral vse do konca in bil v končnici IceHL-a v seriji z VSV Beljak najboljši branilec zmajev. Takšna je vsaj ocena selektorja Matjaža Kopitarja, ki je nato prepričal Štajerca v še eno svetovno prvenstvo.
V prihodnje se bo raje posvetil vlogi hokejskega agenta in predsednika Hokejskega drsalnega kluba Maribor, kjer se širi piramida, ki bo v prihodnjih dala tudi močnejšo člansko ekipo.
Nenadejana, a očitno uspešna hokejska vrnitev, da ste znova tudi v reprezentanci Slovenije. Kako to?
Sezona je bila nepričakovana. Lanskega maja zagotovo nisem tega načrtoval. Zdaj se je pa vse tako lepo zložilo za lep zaključek, da sem se z veseljem odzval selektorjevemu povabilu. Lepo videti fante in še enkrat doživeti to garderobo. Že prvi trening mi je prinesel stare dobre občutke.
Se je kaj spremenilo v reprezentančni garderobi?
Še veliko je istih igralcev izpred dveh let in poprej. Če drugega, se pa poznamo z drugih klubskih tekem in na splošno iz slovenskega hokeja.
Kaj pa kakšen nov in predvsem mlajši obraz v slačilnici?
Poznamo se vsi. A še teh nekaj mlajših sam dobro poznam zaradi menedžerske vloge, jih spremljam in opazujem. Res pa sem se na primer z Lukom Mavrom res prvič slišal.
Kako zahtevna je bila vrnitev iz igralske upokojitve?
Ves čas sem bil fizično dobro pripravljen. Po uradno končani profesionalni karieri nisem ležal doma. Tudi v Mariboru sem pomagal naši amaterski ekipi. Še vedno sem ohranjal stik z ledom. A na začetku je bila obremenitev za pljuča, a je šlo zelo hitro iz tekme v tekmo na bolje.
Selektor Kopitar od vas pričakuje tudi, da boste njegova podaljšana roka.
Ko me je poklical selektor in me je vprašal, če sem pripravljen pomagati, sem se strinjal s to vlogo deljenja izkušenj. Osebno pa, da še enkrat doživim to vzdušje reprezentančne garderobe.
Po vseh spremembah pri sami sestavi turnirja je zdaj Slovenija v položaju, ko bo uspeh zgolj prvo mesto in vrnitev med elito?
Ne bežimo od vloge prvega favorita, se ji ne izmikamo, a to moramo dokazati tudi na ledu. Smo favoriti. Tukaj ni nobenih možnih izgovorov.
Ali bi se lahko vaša hokejska vrnitev še podaljšala? Uspešna sezona pri Olimpiji in mik ponovnega igranja v elitni diviziji?
Absolutno samo za zdaj. Zadnji mesec klubske sezone se je že vrnil problem, zaradi katerega sem moral končati profesionalno kariero. Zdaj se koncentriram samo še na zadnje štiri tedne hokeja: na same priprave in teden dni prvenstva. V tem trenutku res ne razmišljam o podaljšanju kariere, ker tega letos res nisem načrtoval.
Vseeno ostajate v hokeju?
Absolutno. V Mariboru sem kar pošteno zaposlen z vodenjem kluba, hkrati pa z menedžersko vlogo. Slednja je bila tudi kriva, da sem takrat leta 2019 prenehal s profesionalno kariero. Popolnoma sem vpet v hokej, pri čemer tudi uživam.
Kakšno je hokejsko stanje v Mariboru?
Z mojega vidika upam, da zlasti starši naših hokejistov vidijo napredek. Napredujemo iz leta v letu, bodisi v organizacijskem smislu ali trenerskem in kvaliteti dela na treningih. Vse to se pozna v zadnjih dveh, treh letih tudi v vpisu v klub. Še nikoli nismo imeli toliko otrok v Mariboru. V vseh mlajših kategorijah je zdaj 120 do 130 otrok in mladincev, to je igralcev do 19. leta. Še nekaj let nazaj je bilo vseh v klubu, skupaj s člani, tam okoli sto.
Kaj je torej cilj kluba?
Pri otrocih je dovolj igralcev, da se lahko dela in pride iz tega tudi kaj kvalitetnega. Vsi vemo, da nismo vsi za vse, a pomembno je, da otroci uživajo, mogoče pa bodo na koncu prišli ven tudi novi reprezentanti. Pred na primer 10 leti se je slabo delalo pri vpisu, kar se je poznalo. Če gledaš verjetnostni račun, bi morali v vsaki generaciji ustvariti enega boljšega hokejista. Sam sem zelo zadovoljen. Ustvarili smo pozitivno okolje, za njihov razvoj. Vsi ne bodo hokejisti, a želimo jim predati nekaj življenjskih veščin: disciplina, red, spoštovanje. To je naš glavni cilj.
Ob polno številčnih mlajših kategorijah se potem lahko pričakuje tudi razvoj starejših in zlasti članske ekipe?
V selekcijah do 15 let se vse to že pozna. Končno v Mariboru ne bomo več podhranjeni. Tradicionalno smo bili klub mladincev. Brez pomoči fantov iz Srbije, BiH-a in Hrvaške ne bi mogli sestavljati ekip. Še dve ali tri leta in bomo lahko sami sestavili polnoštevilčno ekipo. Še vedno bomo ohranili ta program, pri katerem gre za šolanje fantov, ki hkrati igrajo hokej. Marsikdo je ostal tudi na študiju v Mariboru, kjer se je tudi zaposlil. A ko bomo imeli polnoštevilčno zasedbo, bomo lahko že bolj gledali na kvaliteto in ne na kvantiteto. Zdaj smo postavili stvari na noge. Vsako leto stvari optimiziramo, a cilj je, da se znova zgradi pravo člansko ekipo v Mariboru. Ne več hobi večerno moštvo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje