Ob odsotnosti Anžeta Kopitarja vloga prvega zvezdnika "risov" brez dvoma pripada Janu Muršaku, hokejistu slovetega CSKA-ja v Ligi KHL. Zaradi klubskih uspehov bo manjkalo še kar nekaj nosilcev igre Slovenije iz Sočija, tako da bo 26-letni Pesničan imel še večjo odgovornost kot prvo slovensko napadalno orožje. A za izpolnitev pričakovanj bo treba izboljšati predvsem strelsko formo, s katero Muršak še zdaleč ni zadovoljen.

V pogovoru za MMC se je desni krilni napadalec razgovoril o "risih", CSKA-ju, kamor je bil za novo leto prodan iz Amur Habarovska, kjer je začel kariero v Ligi KHL, in še življenju v Rusiji ter veliki želji, da se še kdaj preizkusi v Ligi NHL.

Samo mesec in pol po velikem uspehu v Sočiju znova med "risi". Kako je biti v domovini?
Rad se se vračam v Slovenijo. Igralci smo res dobra klapa. Že dolgo je, od kar sem bil nazadnje doma, čeprav sem bil s soigralci v Sočiju. Čez čas pozabiš, kako je res lepo tukaj v Sloveniji.

Predtem v petih letih samo na enem prvenstvu z reprezentanco (SP 2010 v Ljubljani), zdaj pa v nekaj mesecih kar na dveh turnirjih. Kar nekoliko neobičajno?
Predtem sem igral v Severni Ameriki, kjer traja sezona dlje časa, zato nisem imel priložnosti, da bi pogosteje zaigral za Slovenijo. Zdaj, ko igram v Evropi oz. Rusiji, je veliko lažje, saj imamo sočasno reprezentančne premore. Vedno znova se rad pridružim reprezentanci, saj se s fanti res dobro razumemo in uživamo pri tem.

Na treningih v Tivoliju gre zelo zares, tudi trdo na telo, čeprav je do SP-ja v Južni Koreji še dva tedna?
Pač nismo se prišli zaj***. Imamo se lepo, a na ledu treniramo zelo trdo, se borimo. Čaka nas kar nekaj tekem, kjer si želimo vrnitve v elitno divizijo. Zato na ledu tudi vse zelo resno jemljemo in delamo.

Koliko sploh poznate nasprotnike na SP-ju divizije I, skupine A?
Sam nasprotnike poznam malo manj. Drugi so igrali z večino nasprotnikov nazadnje pred dvema letoma (na SP-ju v Ljubljani). Ne smemo se preveč obremenjevati s tekmeci, mi se moramo ukvarjati sami s seboj in odigrati kot lahko, s čimer se ne bo problema vrniti med elito. Ne bo lahko, a smo kakovostnejši od nasprotnikov, če pokažemo to, kar znamo.

Ob odsotnosti Anžeta Kopitarja in najverjetnejših odpovedi zaradi igranja v klubih preostalih nosilcev igre boste prvo slovensko orožje. Ali že občutite povečan pritisk ali odgovornost?
Ne, večjega pritiska ali povečane odgovornosti ni. Sam pomagam ekipi po najboljših močeh, ampak en igralec še ne naredi ekipe. Pomembno je celotno moštvo. Sam lahko pomagam po najboljših močeh, a če bo vsak igralec prinesel, kar zna, bodo tudi drugi posamezniki prišli do večjega izraza.

Kako je biti hokejist slovitega CSKA-ja?
Nekaj posebnega, zaradi česar je veliko več pritiska. Klub ima bogato in slavno zgodovino, veliko ruskih legend je igralo za CSKA. Zelo sem vesel, da imam priložnost igrati za tako sloviti klub. Že v NHL-u sem igral za Detroit Red Wings, enega uspešnejših klubov v Severni Ameriki. V samem CSKA-ju nisem bil dolgo. Moštvu sem se pridružil za novo leto, nato me ni bilo zaradi olimpijskih iger, tako da še nisem popolnoma vključen v moštvo. Mislim, da se bom naslednje leto, ko še imam pogodbo in bom tam od samega začetka, bolj vključil v ekipo in se tako tudi bolje počutil v dvorani, med soigralci in ob trenerju.

Kaj se je dogajalo po polomu Rusije v Sočiju na domačih olimpijskih igrah, kjer so dosegli dejansko enak izid kot Slovenija?
Razočaranja je bilo veliko po njihovem neuspehu, a se ni veliko razpravljalo o tem. Vse je bilo tiho. Z nobeno drugo ekipo se niso obremenjevali, sami tako ali tako mislijo samo nase, tako da po Sočiju ni bilo veliko govora o olimpijskih igrah.

Kakšni so bili odzivi na predstave in 7. mesto Slovenije v Sočiju?
Vsi vemo, da so Rusi hladni ljudje. V Sočiju so nas Rusi sicer zelo spodbujali, a v Moskvi razmišljajo samo o sebi, tako da kakšnih komplimentov ali pogovorov o uspešni Sloveniji ni bilo.

V končnici je CSKA izpadel že v 1. krogu v tako imenovani vojaški seriji proti SKA-ju Sankt Peterburg. Boleč izpad?
Pričakovalo se je več. Prikazana igra ni bila slaba, v končnici smo po moje pokazali najboljšo igro, odkar sem bil v CSKA-ju. Prvo tekmo smo izgubili 0:1, druga je bila edina, ko je SKA prevladoval. Na tretji poraz v podaljšku in na četrti znova v podaljšku. Serija je bila tako izenačena, a mi smo naredili preveč izključitev, nekatere tudi takšne, da se lahko vprašaš o upravičenosti. "Power-play" je naredil razliko, zaradi česar je CSKA tudi zasluženo napredoval. Pet na pet mislim, da smo bili boljša ekipa.

Kakšne spremembe se obetajo po prezgodnjem izpadu iz boja za Gagarinov pokal?
Ko sem bil še v Moskvi, ni bilo veliko govoro o naslednji sezoni. Potihoma se govori, da se bo zamenjalo veliko igralcev, pri čemer jih veliko tudi nima pogodb za novo sezono. V sami ligi se tudi še ne ve se točnega števila tujcev, ki bodo lahko igrali v ruskih klubih KHL-a. Bomo videli, kaj se bo zgodilo v naslednjih tednih, še zlasti v času SP-ja v Belorusiji.

Kljub strelski neučinkovitosti ste bili vidni igralec v končnici. Zapletli ste se v odmeven pretep, na četrti tekmi pa ste zgrešili kazenski strel.
Če nekdo hoče skakati po tebi, se moraš braniti. Sam sem že odhajal od gola, ko so oni napadli našega igralca, sam sem prišel bližje, nato pa je en kar zgrabil in se hotel pretepati, sam sem le branil. S svojo učinkovitostjo pri CSKA-ju nisem zadovoljen. Imel sem milijon priložnosti, a strelske forme v zadnjem času ni bilo, ploščki nikakor niso želeli v gol. Upam, da se to čim prej spremeni, važno je, da so priložnosti bile, tako da vem, da se bo slejkoprej odprlo. Včasih res ne veš, kaj še lahko narediš. Na treningu gre bolje, zamenjal sem tudi palice, tako da upam, da bo že na svetovnem prvenstvu v Koreji bolje.

Kako komentirate razplet Lige KHL, kjer je na Zahodu presenečal osmi nosilec Lokomotiv, medtem ko na Vzhodu Magnitogorsk deluje nezaustavljivo?
Najtežje mi je bilo v rednem delu igrati ravno proti Lokomotivu. So borbeni in igrajo na telo, ampak imeli so težave z učinkovitostjo, kar se jim je zdaj vrnilo proti Levu. "Magnitka" ima eno super peterko. Če jo ustaviš, je veliko lažje, za zdaj še nikomur ni uspelo povsem ustaviti tega napada Mozjakin-Kovar-Zaripov. Čeprav proti njim ni tako težko igrati, a se tako dobro poznajo, da izkoristijo vsako najmanjšo priložnost.

Kljub legendarnemu statusu kluba pa je obisk tekem CSKA-ja slabši kot pri zadnjem Amurju, kjer ste začeli sezono. Kako to?
Pri Amurju v Habarovsku je bila razprodana vsaka tekma (7 tisoč ljudi), tukaj pri CSKA-ju je zelo nihalo od dva do štiri tisoč navijačev. Moskva je zelo veliko mesto, z veliko športnimi klubi in se vse kar porazgubi. Vpliva tudi grozna prometna gneča, ljudje delajo do šestih, tekme se začenjajo ob sedmih, včasih traja dve, tri ure, da prideš domov iz službe. Želel bi si več navijačev. V Habarovsku ni bilo nobenega drugega športa, vsi hodijo na hokej, četudi ne zmagujejo ravno pogosto. Zelo so dobri navijači, četudi smo izgubljali, včasih tudi nagradijo nasprotnike in imajo res radi hokej.

(Pristopil je dolgoletni hokejski komentantor Tom Lajevec in zastavil naslednje vprašanje.) Nekoč je bil pri CSKA-ju polkovnik Viktor Tihonov in kar si je on izmislil, tako je bilo. Če kdo ni bil priden, so se spravili tudi nad družino. Ali je še kaj trde roke?
Ne, ni več tako trde roke, a so še zmeraj stara vojaška načela. Dan pred tekmo moramo vsi oditi spat v hotel, četudi igraš doma. Kaj takšnega nisem še nikoli prej videl. Če smo v Moskvi, moraš biti v hotelu ob osmih zvečer, po večerji pa moraš biti v svoji sobi, ki jo pregledujejo ob desetih. Spat lahko greš kadar koli, a moraš biti v svoji hotelski sobi.

Zdaj ste igrali v dveh zelo različnih ruskih klubih in lahko še lažje primerjate KHL z NHL-om.
CSKA je eden najbolje organiziranih klubov v KHL-u. A NHL je vseeno še vedno NHL, kjer je vse na višji ravni. Od organizacije do promocije, sama potovanja. Čeprav so bile med NHL-om in Habarovskom milijonske razlike, CSKA pa je veliko boljši od večine klubov v KHL-u.

Kako se po bivanju v Habarovsku na ruskem Daljnem vzhodu znajdete v ruski prestolnici Moskvi?
Samo življenje mi je bilo v Habarovsku veliko bolj všeč, čeprav mi življenje v Rusiji ne ustreza ravno najbolje. Sami Rusi so preveč hladni, po moje tudi niso najbolje vzgojeni. Prehitevanje v vrstah, ni spoštovanja, tudi mafija. Mislijo samo nase, da so najboljša država na svetu, niso odprti za novosti. Američani si mogoče mislijo, da so najboljši, a se ne obnašajo tako. So veliko bolj prijazni in odprti ljudje kot Rusi. Ruski igralci ne sprejemajo ravno najbolje tujcev, v Severni Ameriki pa je vse bolj odprto, mogoče tudi, ker je več tujcev. Večinoma se tujci družimo med seboj. V moštvu je po pet tujcev, mogoče se kdaj priključi še kakšen Rus, ki je živel ali celo še živi v Severni Ameriki. To se vidi že v restavracijh, kjer tujci sedimo skupaj. Če je tujec pri prazni mizi, se bo Rus malokrat usedel zraven. To me ne moti, pač takšne so stvari tam.

Medtem se vaš Detroit bojuje za 23. zaporedni nastop v končnici, pri čemer pa zdaj voz vlečejo vaši soigralci iz Grand Rapids, s katerimi ste lani postali prvak Lige AHL. Kako gledate na to?
Zdaj lahko vidijo, kaj so zamujali že kar nekaj let. Na začetku sezone je Gustav Nyquist začel v AHL-u, Tomaš Tatar pa na tribuni. V AHL-u so bili še Tomaš Jurčo, Riley Sheahan, Luke Glendening, zdaj pa so to nosilci v NHL-u. Mogoče so zdaj videli, da mladi igralci pripomorejo k uspehu katere koli ekipe. A priložnost so dobili le zaradi številnih poškodb. Sam sem imel nesrečo, da ko sem bil tam, sem bil sam poškodovan, ko pa sem bil zdrav, ni bilo veliko poškodb, da bi igral na njihovih položajih. Ti igralci zdaj igrajo okoli 15 minut, sam pa sem igral tri in pol minute. Težko narediš kaj v takšnem igralnem času. Na žalost so največji delež k temu prispevale moje poškodbe.

Si še želite vrnitvi v Severno Ameriko in še enkrat poskusiti z NHL-om?
V NHL-u bi se še rad preizkusil. To je najboljša liga na svetu, so sanje vsakega hokejista. Vesel sem, da sem tam zaigral, če bo še kdaj priložnost bom seveda poskusil, če pa ne, pa tudi prav. Rajši bi poskusil v kakšnem drugem klubu. Detroit se mi sicer ni zameril, a želel bi si, da bi dobil več priložnosti. V življenju je tako, da se kdaj določene stvari ne izidejo, kot si želiš.

Ali imate kot član CSKA-ja kakšen privilegij? Vas ljudje prepoznavajo v civilu?
V Moskvi je tako veliko ljudi, da te res ne prepoznajo, razen če si kakšen Radulov ali Kovaljčuk. Tudi tu je bolj ubogo (smeh). Nekaj ljudi me prepozna, a še vedno imam dovolj miru in me ne oblegajo tako kot verjetno Anžeta (Kopitarja) in Gorana (Dragića).

Še vaš komentar na nenavadni - nogometni - zaključek slovenskega državnega prvenstva?
Žalostno, drugega komentarja nimam. Sam sem imel še srečo, da sem tukaj člansko slovensko ligo, ki je bila kar močna in mi je tudi pomagala, da sem lahko odšel v tujino. Ne vem, kaj bo z naslednjimi generacijami, če bo klubski hokej nadaljeval v smeri, po kateri gre.