Društvo športnih novinarjev Slovenije je prvič v Hram športnih junakov sprejelo ekipo. S prestižnim priznanjem in pridružitvijo največjim posameznikom bogate zgodovine slovenskega športa so se počastile tri generacije Olimpije. Zmaji so bili najuspešnejši slovenski kolektiv v nekdanji skupni državi, hkrati pa tudi pravi ambasadorji Slovenije v prvih letih samostojnosti. Mesto v hramu je dobila ekipa ljubljanskega kluba, ki je navduševala v 60. letih, ko je šestkrat postala jugoslovanski prvak, ob tem pa še dvakrat prišla do polfinala najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, današnje Evrolige. Poleg nje sta bili uvrščeni tudi zasedba iz leta 1994, ki je v Lozani dvignila evropski pokal, in ekipa leta 1997, ki je na zaključnem turnirju v Rimu zasedla tretje mesto.
Največja zahvala Zmagu Sagadinu
Obe moštvi je vodil legendarni Sagadin, njegova podaljšana roka na parketu pri uspehu izpred 26 let pa je bil izjemni McDonald. Ob slavnostnem priznanju Olimpijinih zlatih generacij je spregovoril tudi nekdanji ljubljenec Tivolija iz ZDA: "Rad bi se zahvalil za to izjemno čast. Zelo cenim, da mi dovolite, da sem del tega hrama. Zares sem hvaležen za to priznanje. Najprej bi se rad zahvalil Tomu Mahoriču, ki je verjel vame in mi dal priložnost v Krškem. Zahvalil bi se tudi Radu Lorbku, ki je prav tako verjel vame in mi ponudil priložnost, da igram za močno moštvo v Evroligi. Hkrati mi je pomagal pridobiti slovensko državljanstvo. Bil je ključen pri tem. Največja zahvala pa gre seveda Zmagu. Bil je izjemen trener. Pomagal mi je razumeti in se mentalno razviti, da sem bil uspešen v evropski košarki. Vedno mu bom hvaležen za vse, kar je naredil zame."
Danes 51-letni McDonald, ki se je po karieri podal v trenerske vode srednješolske košarke, je dres Olimpije nosil tri leta. Zahvalil pa se je tudi soigralcem, s katerimi so tedaj igrali pomembno vlogo na evropskem košarkarskem zemljevidu: "Rad bi se zahvalil tudi vsem soigralcem – Tušek, Kraljević, Hauptman, Daneu, Stepania, Henrie, Milić, Hafnar … Nikoli vas ne bom pozabil. Veliko razmišljam o vas, ko vas vidim na Facebooku in vidim, kako so vaši otroci. Rad bi vam povedal, da vas pogrešam. Rad se spominjam naših skupnih časov."
Sagadin ga je prepričal, da na prvo mesto postavi ekipo
Preden je prišel k Olimpiji, je bila za njim že sezona v Krškem, kjer ga je vodil Tomo Mahorič, s katerim sta kasneje sodelovala tudi v zmajevem gnezdu, ko je ta asistiral Sagadinu. Mahorič, nekdanja desna Zmagova roka, se je na slovesnosti Hrama športnih junakov spomnil, kako so McDonalda pred sezono 1995/96 "našli": "Zmago mi je predlagal nekaj imen, ki jih je osebno videl na obisku poletne lige v ZDA. Potem sem jaz med tistimi malce izbiral. Povabili smo ga v Krško in po prvem treningu sem dal zeleno luč, da se z njim sklene pogodba. Tudi on je bil zadovoljen. Skromen. Vse super, nadaljevanje pa poznate … "
"Veliko sem opravil individualnih pogovorov z igralci. Pisarna je bila med njimi znana kot "šok soba". Arriela mi je med pogovorom uspelo prepričati, v nasprotju z drugimi Američani, kakršne smo imeli tudi mi, da je igral za ekipo. Večina teh mladih fantov iz ZDA je v Evropi pač hotela igrati sama zase, nabirati točke in se tako izkazati ter si potem poiskati močnejši klub. Prepričal sem ga, naj on najprej naredi Olimpijo močnejšo, klub, tudi soigralce in naj se potem proda naprej. To je sprejel. Ni dajal toliko košev, a je bil izredno koristen. Igral je za ekipo, bodril soigralce in bil pozitiven. Naredil je Olimpijo močnejšo. Prav ponosen sem, da mu je uspela taka kariera," je dodal Sagadin, pod vodstvom katerega se je razvil v vrhunskega organizatorja igre.
Najljubši spomin na tekmo v Zagrebu
Izjemno je vodil Olimpijin napad v nepozabni sezoni 1996/97, ko je pohod zmajev na vrh Evrope v polfinalu zaustavil šele močni Olympiacos. Ljubljančani so nato v Rimu Final Four zaključili na tretjem mestu, potem ko so ugnali Asvel. V četrtfinalu so bili predtem boljši od milanske Olimpie, v osmini finala pa v še enem dvoboju, ki je šel v anale, od zagrebške Cibone. McDonald je na odločilni tretji tekmi v akciji za ljubljansko zmago prodrl in podal Vladimirju Stepanii, ki je s košem zmaje popeljal naprej med osem: "Ko me vprašajo po najlepšem spominu iz te sezone, povem, da je to, ko smo igrali proti Ciboni. Šli smo v Zagreb, saj so imeli oni prednost domačega igrišča. Nobeden nam ni pripisoval možnosti. Zmago je verjel v nas. S Tomom sta nas gnala, da smo trdo delali, in sta nas dobro pripravila, da smo bili sposobni premagati Cibono. Iz te serije smo odnesli ogromno samozavesti, na krilih tega pa smo šli potem v Rim. To je bila prva sezona, ko me je večina evropskih ekip videla, ker sem lahko svoji ekipi pomagal priti na Final Four. Čeprav smo potem tam izgubili, je bila izkušnja izjemna. Vesel sem bil za navijače in Slovenijo. Vsi so nas takrat podpirali."
V slovenskem dresu bi rad videl sina
Kot je povedal Sagadin, se je za McDonalda najprej ogrela Barcelona, ki je Američanu ponujala izjemno vsoto denarja. Po treh sezonah je zapustil Tivoli in navduševal tudi v tujini. Sprva je odšel v Maccabi, s katerim je osvojil Suproligo, zatem pa je še igral za Panathinaikos, moskovski Dinamo, Girono in Sieno. Pridobil je slovensko državljanstvo in leta 2001 z reprezentanco nastopil na EuroBasketu v Turčiji. Zdaj ima željo, da bi po njegovih stopinjah šel sin Bayley McDonald.
"Slovenija, res vsak dan mislim nate. Sinu ves čas govorim o tej državi. Zdaj sin skuša dobiti slovenski potni list. Rekel sem mu, da so moje sanje, da bi tudi on enkrat zaigral za reprezentanco. Delamo v tej smeri. Zahvalil bi se ljudem v Sloveniji, da ste me tako sprejeli in me imeli radi. V Sloveniji nikoli nisem imel kakšnih težav," je dejal eden najkakovostnejših tujcev, zagotovo pa najboljši Američan v Olimpijinem dresu, ki je za konec še dodal: "Čestital bi vsem igralcem, ki so bili sprejeti v hram, in upam, da se kmalu vidimo."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje