Starejši brat Bena Udriha se je na svoji športni poti po igranju za Kovinotehno iz Polzele, Pivovarno Laško, Geoplin Slovan in Union Olimpijo v tujini prvič preizkusil leta 2003, ko je okrepil Maurienne, kjer je igral eno sezono. Za eno sezono se je vrnil v Polzelo, potem pa leta 2005 del sezone zaigral za Hapoel Tel Aviv, zadnje štiri leta pa se poti v Španiji (Girona, dve sezoni pri Granadi in Estudiantes). Leta 2005 se je mudil tudi na poletni ligi pri Dallas Mavericksih.

Je bila zadnja sezona pri Estudiantesu za vas uspešna?
Mislim, da bi lahko odigral precej bolje, zakaj temu ni bilo tako, pa je veliko razlogov. V Madridu sem bil prvo leto, trener je bil zame nov, z nekaterimi igralci pa smo se še lovili. Zamenjali smo tudi organizatorja igre Vonteega Cummingsa. Z lahkoto bi zmagali tudi tri ali štiri tekme več, s tem se ne bi borili za obstanek in zgodba bi bila drugačna. Sezona je bila osebno in kolektivno pod pričakovanji.

Ostajate pri Estudiantesu, je to prava ekipa za vas? So bile morda že kakšne ponudbe, tudi iz Slovenije?
Če je ekipa prava, se bo še videlo. S klubom imam pogodbo še za eno sezono in načeloma jo bom izpolnil do konca. Iz Slovenije ponudb ni bilo, nekaj drugih pa, a nobena ni bila finančno tako kakovostna kot pri Estudiantesu.

Ste bili morda kaj presenečeni, ko vas je poklical Matej Avanzo in vas povabil k sodelovanju z reprezentanco?
Mogoče sem bil v prvem trenutku malce presenečen, je pa res, da sem bil že pri prejšnjem ciklusu zraven, pa potem zaradi poškodbe nisem mogel sodelovati.

Kaj lahko Samo Udrih da reprezentanci?
Kar bo potrebovala, oziroma vse kar bo Jure zahteval od mene. Predvsem pa mojo vztrajnost, borbenost. Po vseh svojih močeh bom poskušal upravičiti vpoklic v reprezentanco, ki je zame velika čast.

Ogromno ljudi vas ne pozna, morda, ker ne igrate za velik klub, kot je recimo Barcelona. Kako zdaj dokazati, da si zaslužite slovenski dres? Nekateri so celo dejali, da si tega ne zaslužite.
Vsak posameznik ima svoje mnenje, jaz se s tem ne obremenjujem, to ni moj posel. Jaz le igram košarko in zaupam v svoje sposobnosti. Če me je strokovni štab povabil k sodelovanju, potem si to že zaslužim.

Veliko pa jih je tudi, ki vas ne poznajo kot Sama Udriha, temveč kot starejšega brata Bena. Kako to komentirate?
Tudi s tem se ne ukvarjam, vsak ima svojo kariero. Nekomu uspe pri 30 letih, nekomu pa pri 22. Najslabše je, če se primerjaš, pa naj bo to z bratom ali z drugimi, najbolje je, da si zadovoljen s tistim, kar imaš.

Na pripravljalnih tekmah ste se izkazali z odlično obrambo, nekajkrat pa tudi z dobrimi igrami v napadu. Kako ste sami s tem zadovoljni?
Lahko rečem, da sem dokaj zadovoljen z obrambo, ni pa še to tisto, kar želim. V napadu pa nisem zadovoljen, noge enostavno še niso prave, še bolj pa se moram navaditi na sistem igre. Občutek imam, da lahko v napadu dam še več, kot sem do zdaj, zdi se mi, kot, da igram v nekem krču. Mislim, da bo čez kak teden, ko bo to potrebno, popustil tudi ta krč in se bom lahko v napadu popolnoma sprostil.