Zaradi vse več "odpadkov", ki jih je dobival na svoj mesečni "RTV-meni", se je navdušenje nad komentiranjem izgubilo, še preden je leta 2005 v zgodovino odšel njegov zadnji košarkarski prenos finala lige NBA, motivacija ob prodoru medmrežja še nekoliko prej. "Ni mi bilo vseeno, da je nekdo iste podatke "snel" z medmrežja, in to ni šlo skupaj z mojim odnosom do načina dela," je razlagal v MMC-jevem intervjuju, kjer ni manjkalo tehtnih odgovorov.

Recimo tisti, kaj vse pogreša pri novih, mladih slovenskih komentatorjih, pa kako bi v medijih lahko drugače predstavili trenja na relacijah Zdovc-Vujačič in Zdovc-Milič in tudi o tem, kaj bo z reprezentanco na Poljskem. Z medaljo se sicer ne obremenjuje, je pa očitno tudi v njegovih očeh Slovenija velik del možnosti za uspeh izgubila s poškodbo Bena Udriha. "Ah, jaj ... škoda," mu je osuplemu uspelo izustiti ob naši novički, da pomembnega organizatorja igre ne bo niti na tokratnem evropskem prvenstvu.

Gašperlin, sicer diplomirani pravnik, zdaj občasno opravi še kaj tovrstnega posla, posveča se tudi družini. Mi smo ga, denimo, (z)motili ravno med varovanjem vnukov.

Zakaj se je sploh končalo vaše sodelovanje z RTV-jem?
30 sezon televizije, skupno pa kar 33 let dela na RTV-ju je dolgo obdobje. Košarke je bilo v prenosih vseskozi manj, komentatorjev pa kar nekaj. Dobil sem občutek, da delam bolj "odpadke". Vsaj 20 let sem delal dobre tekme, zadnja leta pa potem bolj manj. Tisto navdušenje je splahnelo.

Kako pa komentirate zdajšnji odhod Petra Vilfana s Kolodvorske?
Ali je treba komentirati? Slovenska javnost si je o teh stvareh že ustvarila svoje mnenje. Mislim, da se mora vsak, ki je nekje pogodbeno vezan ali zaposlen, prilagoditi kolektivu. Samovolja ni mogoča!

Kateri prenos vam je ostal najbolj v spominu?
Težko je reči. Recimo, da prvi radijski prenos v Splitu z EP-ja '75 med Italijo in Jugoslavijo. To je bil uvodni obračun. Tisti dan Mirko Strehovec ni prišel v Split in sem potem sam delal. Franci Pavšer mi je pri 21 letih rekel, da bom sam delal celo tekmo. Pričakoval sem, da se bom le nekajkrat vklopil, ne pa delal celotne strukture prenosa. Morda še finale SP-ja '90 proti Sovjetski zvezi, ko je bila Jugoslavija prvak, pa EP '77 v Belgiji, kjer je bila prav tako zlata medalja.

Gledalcem ste radi postregli s kopico zanimivih podatkov, predvsem tistih iz zgodovine. Še vedno tako podrobno spremljate košarko?
Ne. Zdaj je verjetno že 10 let ne spremljam več tako podrobno. Zelo me je motilo, da je šel razvoj v smer medmrežja, jaz pa sem ogromno delal na lastni dokumentaciji. Ni mi bilo vseeno, da je nekdo iste podatke "snel" z medmrežja, in to ni šlo skupaj z mojim odnosom do načina dela. Nisem imel več motiva. Ob taki hitrosti življenja nihče več ne ceni pravega dela. 30 let sem vsak dan spremljal ... Vsak dan izrezoval in lepil, bil na tekočem, zbiral.

Kdo je igralec, ki vam je ostal najbolj v spominu?
Dražen Petrović, Čosić, Kičanović, Dalipagić, Delibašić. Od slovenskih Hauptman, Kotnik, Polanec. Ne samo po igralski, tudi po življenjski plati. V tistem obdobju, 70., 80. leta, tudi prva polovica 90., je bil odnos drugačen. Na SP-ju 1986 sem se po tisti legendarni tekmi s Sovjetsko zvezo v hotel peljal z reprezentančnim avtobusom, zdraven mene pa je sedel Divac. Pred leti sem se skupaj s košarkarji Krke želel peljati na prenos ene tekme, pa nisem smel zraven. Vidite, kako so se stvari spremenile?

Kateri je za vas trenutno prvi slovenski košarkar?
Smodiš. Ima ključno vlogo v ekipi. To je košarkar, ki je res nosilec ekipe. Ne odpove takrat, ko je potrebno, upam, da bo tudi tokrat tako. Smodiš je ena velika rezerva.

Kateri slovenski košarkarski komentator je po vašem mnenju najboljši?
Niti ne poznam vseh, tako da ne bom komentiral.

Kaj pa izmed tujih? Nekoga ste zagotovo imeli za vzornika?
Zagotovo sta bila zelo dobra Sergio Tavčar in Dan Peterson. Na Hrvaškem mi je tudi Cvitković kar všeč. Vse tri sem poznal tudi osebno, človek tudi s te plati gleda.

Z nastankom športnih televizij se je pojavilo veliko novih komentatorjev. Kaj pri njih najbolj pogrešate?
Moram reči, da jih niti točno ne razlikujem. Nisem si zapomnil vseh. Slovenščina je velikokrat zelo pomanjkljiva. Drugače se komentira, kot se je včasih. Prepričani so, da vse vedo, in so strašno samozavestni. Sodbe mečejo kot iz rokava. Ne vem, na čem temelji ta samozavest. Včasih smo jugoslovanske selektorje s spoštovanjem poslušali, zdaj pa nekateri mislijo, da vedo več od vseh. Potrebujejo izkušnje. Na zadevo moraš gledati celovito in nekoliko bolj umirjeno. Ne pa da nekoga kuješ v zvezde, ko vodi, nato pa ga sesuješ. Preveč tudi govorijo, tako kot sem na koncu tudi jaz, tako da ljudem ne dajo miru. Sploh ne moreš v miru spremljati tekme.

Kaj pričakujete od slovenske reprezentance na Poljskem?
Pričakujem, da bodo igrali pogumno, borbeno in pametno. Da bodo pokazali tisto, kar znajo. Če bodo imeli še kanček športne sreče, bi morali biti dobri. Z medaljo se ne obremenjujem in tudi njih ne bi smeli. Naj pokažejo največ, kar znajo. Če bo to medalja, bo to strahoten podvig. Ekipa ima kar nekaj težav, zdaj je še brez Bena Udriha. V Evropi so večje države, sodnik ti lahko hitro obrne tekmo. Ne vem tudi, ali obstaja v tej ekipi rdeča nit. Pa še nekaj me moti: ta njihova drža ob igranju slovenske himne. Vse slovenske ekipe, lahko da sem katero spregledal, delujejo kot razbita vojska, kar ni v redu. Nikjer se na zunaj ne vidi tega odnosa do grba. Tu bi moralo vodstvo reprezentance ukrepati. Lakovič je nekaj usta odpiral, trije so gledali v tla, drugi kam drugam. To ni v redu.

Koga napovedujete za vrh?
Kar veliko jih je. Španija, Litva, Grčija, Hrvaška, Srbija, Turčija, Slovenija, tudi Rusija. V krogu za medalje je sedem ali osem ekip. Španija je glavni favorit.

Kaj pa Saša Vujačič? Njegova zgodba o neigranju za Slovenijo sproža številne polemike. Vaš komentar?
Verjetno bi lahko to malo drugače izpeljali. Da bi bolj poudarili poškodbo in to, da ga je ta toliko ovirala. Zadevo bi morali bolj rahločutno izpeljati, kot pa smo potem v medijih spremljali. Če je nekdo osmi igralec v Lakersih po ne ravno uspešni sezoni, se težko pričakuje, da se bo kar prilagodil evropski košarki. Nekaj je pa gotovo: če bo reprezentanca uspešna, bodo vsi rekli, da je bila to prava poteza, če ne, bo pa to krivo. Zdovc ima pravico to narediti, ker je v ekipi zelo potrebna kemija, on pa ima dovolj izkušenj, da je presodil, kaj je prav. Drugače pa je, kako je to povedal javnosti. To napako je naredil že pri Miliču, kjer prav tako ne bi smelo izpasti, kot je. Milič je še vedno idol za mnoge.

Pogrešate "romantično" košarko, tisto iz časov jugoslovanskih uspehov? Zdaj vse temelji na moči in trdni obrambi ...
Zagotovo jo pogrešam. Tudi zato, ker so to časi moje mladosti. Edina dobra stvar v Jugoslaviji takrat je bila košarka.