Sprašujem se, kam je bojeviti košarkar, s katerim bi lahko vendarle spreminjali ritem igre, poniknil sinoči, ko se je njegov brat, predvsem zaradi slabe priprave na tekmo, znašel v položaju sam proti vsem. Govorim o igralcu, ki je bil sposoben tekaško prekašati Francoze, jih raztegniti in tako odpreti prostor v sredini, kjer sta se včeraj zvečer izgubila naša centra. Že prej se mi je zdelo, da med igralci na parketu in strokovnim štabom ni prave povezave, kar še posebej velja za tistega, ki ima zadnjo besedo. Modrost in načitanost vendarle nista dovolj, ko se je treba bliskovito odzvati in spremeniti potek dogodkov na igrišču.

Obsojati Gorana Dragića, da je v zaključku tekme odigral preveč egoistično in tako potopil že tako preluknjano barko, je popolno licemerje. Njegova osamljenost na parketu je bila posledica slabe taktike, ki je privedla do popolnega mrka. Seveda se je samozavest začela krhati že po nekaj neuspešnih metih z razdalje, na samem začetku tekme, a možnosti za vrnitev je bilo kljub temu še nekaj.

Na tem mestu seveda ne moremo mimo Joksimovića, ki bi bil lahko vsaj delna preglavica za Parkerja, a ga tokrat žal ni bilo v igri, vsaj ne takrat, ko bi še lahko pomagal. Drznil bi se vprašati, zakaj je bilo tako. Prav tako je bilo jasno, da so bili naši centri že v preteklosti prepogosto odrezani od ostanka ekipe, še posebej v usodnih tekmah. Takšnih torej, kot je bila sinoči. In zdaj se nam zgodi enak scenarij. Govorim o pripravi, tudi mentalni, če že hočete.

Izpade namreč, da so bili igralci edini, ki so odgovorni za poraz. Pa seveda ni tako. Še posebej če vemo, da so izpolnili tisto, kar so se dogovorili v slačilnici, kjer ima glavno besedo selektor. Da ne govorim o celotnem projektu, ki temelji na brezpogojnem zaupanju do vrhunskega strokovnjaka, za katerega, kot kaže, do zadnjega dne ne bomo vedeli, kolikšna je njegova dejanska vrednost v danem trenutku.

Zdaj pa še nekaj o igri z glavo, ki jo tako radi poudarjamo. Najboljši primer tega je predstava Tonyja Parkerja, ki je dejansko stopnjeval svojo igro. Polprazen Tivoli zanj preprosto ni bil pravi izziv; za popoln vzlet je potreboval pravi navdih, ki je prišel ravno v najbolj nepravem trenutku za nas. Poleg košev je poskrbel tudi za bonus naših v tretji četrtini, in to v trenutkih, ko smo že hodili po robu. Tega pa so zmožni le najboljši košarkarji na svetu. Sicer pa je bila to zmaga atletsko močnejšega nasprotnika, ki nam je vzel skok, brez katerega preprosto ni bilo prave tranzicije.