Strah je preteklost, ki stanuje v neki davni megli. V njej so ostale vse slabosti, ki so nam branile pristope do hrama čiste zmage. Dobili smo gotovost, ki žari iz oči Gorana Dragića, velikega viteza Bože Maljkovića. On je tisti, ki bo vedno tam, tudi kadar bo drugim težko.
Čeprav je povsem jasno, kdo je gibalo te neverjetno homogene ekipe, ne smemo pozabiti, da je to vendarle družina, ki igra z eno samo žogo. Ni več pomembno, kdo je kdo in kako se piše, le da pusti srce in znoj za svoje prijatelje, na parketu in ob njem. Tako se dogaja, kadar pride nova generacija, ki se ji sprva čudimo, nato pa jo sprejmemo kot svojo. Četudi je občinstvo skandiralo enemu samemu tako kot nekoč največjemu s teh prostorov, je bilo to vzklikanje vsem našim junakom. To ni malikovanje, ampak sprejemanje nekoga, ki pooseblja naša najgloblja stremljenja in upe.
Ne morem si kaj, da ne bi naredil primerjave z našo družbeno realnostjo. Če bi bila naša skupnost tako složna, povezana in enakopravna, bi bilo v Sloveniji danes vse drugače. Prišlo bi zaupanje in zmaga za vse, ne zgolj za privilegirance, ki so izkoristili razmere na igrišču. Egoizem, samoljubje in prevlada niso rešitev; o tem nas uči košarka, ki sicer dovoljuje veličine, a le v sinergiji z dušo naroda. Zato so ti fantje veliki. Ker igrajo za vse nas in ne zgolj za lastne interese. Predvsem pa ljubijo igro, ki je temelj veselja.
Tudi o sami igri zdaj ne morem govoriti suhoparno, analitično, saj gre za tako izjemen trenutek v zgodovini naših kolektivnih športov, da to preprosto ni mogoče. Pa vendarle. Posamezniki so se stopili v celoto, ki je predvsem v obrambi podobna lavi, ki se razliva na vse strani in preprosto ne dovoli dihati nasprotnikovim napadalcem. Gostota pod samimi obroči je tako vseprisotna, da se le redko katera žoge izmuzne hitrim rokam naših skakalcev iz druge vrste. Takšnega ofenzivnega skoka ne pomnim, pa če se še tako trudim. Celo branilci nemalokrat krepko preskočijo prave centre, kar je rezultat neverjetnega hotenja in angažmaja.
Priznati moram, da sem se čudil, kako nebogljeni so bili veliki Grki, ki si na trenutke niso upali metati na koš. Znova se je kot nebotičnik dvignil vse bolj prisotni Mirza Begić, ki ga je treba okronati za kralja banan. Ko bo še malce dvignil igro v napadu, bomo imeli še večjo prednost. A vse ob svojem času. Želja je dejansko tista, ki zmaguje, in te miselnosti so se, kot kaže, nalezli vsi naši košarkarji. Ker je tudi na drugih tekmah mogoče opaziti, da zmagujejo tisti, ki imajo poleg zbranosti preprosto več hotenja.
In naj za konec ponovim še enkrat: naposled imamo igralca, na katerega lahko računamo na vsaki pomembni tekmi, ne glede na razmere. Goran Dragić je potrdil status absolutnega vodje na parketu in celotna ekipa ima zdaj silovito oporo, na krilih katere leti po igrišču.
Leteča trdnjava Božidarja Maljkovića postaja neulovljiva.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje