Toliko presenečenj in presenetljivih rezultatov, kot smo jim bili priča v zadnjih nekaj dneh, nismo vajeni na evropskih prvenstvih, kjer se je do zdaj bolj ali manj vedelo, kdo je gospodar žoge. Nekako smo bili navajeni, da so se veliki rutinsko uvrščali naprej, pravi boji pa so se začenjali šele v nadaljevanju. Tokrat se je vse skupaj obrnilo na glavo, saj smo že takoj izgubili reprezentance, kot sta Rusija in Turčija, tudi nam tako nevarna Grčija pa gre v nadaljevanje brez ene same točke. Finci recimo nosijo dve in še niso rekli zadnje, saj igrajo izjemno dinamično košarko, s poudarkom na kakovostnem metu. Nekaj podobnega velja za Ukrajino, ki bo morda še mešala štrene favoritom. S tega zornega kota se tudi težave Slovenije ne zdijo tako usodne, kot se nam je zdelo še včeraj. Navsezadnje gremo naprej, sicer z malce težjo prtljago, kot smo si jo želeli, a vendarle. Ne smemo pozabiti zmage nad Španijo in dejstva, da je bila prav naša skupina morda celo najmočnejša.

Kar zadeva poraz proti Poljski, nas lahko skrbi edino način, kako se je to zgodilo. Takšna brezvoljnost, kot je vladala na trenutke na parketu in ob njem, je nekaj, kar je treba čim prej odpraviti. Razumljivo je, da po izgubljeni tekmi proti Hrvatom, ni šlo brez psihološke blokade, zaradi spoznanja, da nas je premagal na videz slabši nasprotnik, vendar bi se morali naši do naslednjega dne že postaviti. Malce me je presenetila utrujenost celotne ekipe, ki ni dohajala nasprotnika. Morda je prezgodaj za takšno izpraznjenost, saj se pravi boji šele začenjajo. Še dobro, da imamo dva dni premora, v katerem je treba vrniti simbiozo in predvsem regenerirati naše ključne igralce.

Naš selektor ima popoln mir, tako da lahko počasi predela dogodke preteklih dni in najde rešitve za nastali položaj. Verjamem, da se lahko vrnemo v ritem, kakršnega smo že imeli, in prava energija bo spet tu. Značilnost vseh ekip na tem prvenstvu je, da so precej odvisne od dnevne forme. Ko začne pešati met, se rušijo sistemi, če seveda sploh obstajajo. Dovolj je en sam košarkar z naravnano roko in že potegne celotno moštvo.

Kot sem že večkrat dejal, ne želim pametovati, kaj bi bilo dobro in kaj ne, ker vem, kako ugleden strokovnjak je Božidar Maljković, vendar si ne morem kaj, da ne bi omenil deleža Boštjana Nachbarja, ki bi lahko igral več, že zato, ker potrebuje čas, da se ogreje. Ko mu enkrat steče, je neustavljiv. To je tisto, kar bomo še krvavo potrebovali. Zato ga morda ne bi bilo slabo imeti celo v začetni postavi. Tudi kombinacija Lakovič – G. Dragić v določenih trenutkih morda ne bi bila slaba rešitev.

In še to. Da rotacija za vsako ceno ni dobra, smo se prepričali že ničkolikokrat, še posebej, če se iz igre jemljejo košarkarji, za katere je rezervirano mesto nosilcev igre. In to takrat, ko so vroči, če veste, kaj mislim. Sicer pa, sleherna ekipa potrebuje čuvaja strahu, torej košarkarja, ki zadene takrat, ko se v ostanek moštva zavleče strah. Tudi mi ga moramo najti, še preden pridejo usodni obračuni.