Če mu za nameček pomagajo še sodniki, potem je lažje razumeti, zakaj nekdo deluje tako suvereno, kot je proti nam delovala Grčija. A ta zgodba je že stara in dobro nam znana, bi lahko pripomnili s kančkom cinizma. Najboljši sodnik 'skrbi' za najboljšega košarkarja na parketu. In to ravno v trenutkih, ko se tekma lomi. Kako predvidljivo.

Dvomim, da je šlo za slab dan Luigija Lamonice, ki je imel do nas škodljiva merila že kdaj prej. Pa tudi Vasilis Spanulis verejetno ni tako občutljiv na dotike, kot nam je to želel prikazati italijanski pravičnik, ki je z vztrajnim piskanjem razbijal ritem naše igre. Kljub temu je treba priznati, da je bila zmaga enega favoritov za osvojitev letošnjega naslova bolj ali manj zaslužena.

Prednost najboljših reprezentanc je predvsem v tem, da z odličnimi napadalnimi akcijami popravljajo morebitne spodrsljaje v obrambi. Grki so seveda na tej ravni. Mi moramo igrati trdno in organizirano obrambo vseh štirideset minut. To je edini recept, od katerega ne smemo odstopati.

Pa vendar smo lahko tudi po tem porazu še vedno zadovoljni z reprezentanco, ki zmaguje takrat, ko je treba. To pa je poglavitnega pomena. Kar nekaj jih je namreč na tem turnirju, ki jim to niti približno ne uspeva. Rusi, denimo, so že spakirali kovčke, pa čeprav sploh niso igrali tako slabo. Mučijo se tudi nekateri velikani, ki še niso prestavili v višjo prestavo. Nam ne preostane drugega, kot da še naprej podpiramo varovance Jureta Zdovca, ki so na dobri poti v četrtfinale.
Za konec ne morem mimo izjemnih navijačev, ki potrjujejo, da smo še vedno zmožni pristnega domoljubja. Enotnost na tribun in parketu nas lahko dejansko pripelje dlje, kot si sploh upamo verjeti.