Slovenija si dejansko ne bi mogla želeti primernejšega tekmeca za uvod v to evropsko prvenstvo. Skoraj bi si upal trditi, da naši sosedje niso enakega mnenja, pa najsi bodo še tako zaverovani vase.

Njihova samozavest, ki jim je tradicionalno ne manjka, lahko namreč zelo hitro uplahne v kotlu domače arene, ki bo dihala za obe reprezentanci. Novi selektor hrvaške reprezentance Velimir Perasović si ne sme privoščiti poraza, saj bi si s tem pred domačim občinstvom, žejnim velikih uspehov, porušil dobršen del ugleda, ki si ga je pridobil v pripravljalnem obdobju, za nameček pa bi nemudoma spomnil na vse tegobe, s katerimi so se spopadali njegovi predhodniki.

Hrvatje, ki visoko letijo, so bili od nekdaj lepa vaba za naše borce, ki stojijo na trdnih tleh Jureta Zdovca. Če k temu dodamo čustveni naboj, ki bi znal podžgati naše glavne igralce, potem lahko tudi v soboto upravičeno pričakujemo tesen izid, ki gre lahko na eno ali drugo stran.

Naši morajo seveda pozabiti, da zanje v tem obračunu ni imperativa zmage, ker je sistem tekmovanja znova postavljen tako, da serijsko zmagovanje v predtekmovanju ni garancija za brezskrbnejše nadaljevanje prvenstva. Osredotočiti se morajo izključno na nasprotnika, ki pa je zrel za prvo šokterapijo. Ob bučnem navijanju naših, ki bodo okupirali Zagreb, to seveda ne bo težava, saj nam v takšnih tekmah nikdar ni manjkalo motiva.

Tisti, ki se še najbolj zaveda, proti komu bo stopil na parket v prvem krogu, je gotovo Perasović, ki še kako dobro pozna trmo Jureta Zdovca. Trma je namreč ena najbolj očitnih značajskih črt slovenskega selektorja, ki je slovel kot neumoren bojevnik za destrukcijo nasprotnikove igre.

Zdovc je sistematičen, ravno dovolj pristopen in tudi avtoritativen, kadar je to potrebno, kar se še posebej obnese pri delu z mlajšimi in neizkušenimi igralci, ki potrebujejo očetovsko roko. Takih je v tej ekipi kar nekaj, zato si v tem trenutku ne bi mogli želeti primernejšega vodje ekipe.

Reprezentanca brez zvezdnikov, s kopico mladih igralcev, ki se želijo učiti in dokazovati, je pisana na kožo našemu strategu, ki jim je že vcepil del svoje mentalitete. Marsikaj, kar se je sprva zdelo kot težava, se je že obrnilo v njegovo korist. Pravo zadovoljstvo je opazovati napredek Omića, Prepeliča, pa tudi Rupnika, ki je naša edina klasična 'enka', pri kateri je žoga zares varna. Dokler je tako, se nam za končni uspeh ni treba bati. Zaupanje nas lahko pripelje dlje, kot si drznemo verjeti.