Vsi smo vedeli, kakšen izvenserijski talent je mladi Ljubljančan. Vsi smo vedeli, da je že zdaj izvrsten košarkar. Vsi smo vedeli, da je njegova vsestranskost nekaj unikatnega. A take genialnosti, kot jo je najstnik prikazal na prvem velikem tekmovanju, vendarle ni praktično nihče pričakoval. Že na pripravljalnih tekmah je navduševal in dokazal, da bo z Goranom Dragićem udarna sila slovenske reprezentance. Že ko je prvič spregovoril za slovenske medije, je omenjal medaljo, željo pa že na prvem velikem turnirju izpolnil.

Izbrana vrsta je rasla s tekme v tekmo in uspešno tempirala formo. Toda sprva se je zdelo, da Dončiću tega ni uspelo. Na prvih dveh dvobojih prvenstva je bil nekoliko zadržan, sicer je polnil statistiko, a tiste prave razigranosti in hkrati tudi učinkovitosti ni bilo. Nato pa je zablestel proti Grčiji, ko je bil glavni režiser slovenskega preobrata. Zatem je samo še rasel, v izločilnih bojih pokazal veliko zrelosti in še enkrat imenitno ter zelo široko paleto košarkarskega znanja, ko se je spogledoval tudi s trojnim dvojčkom, velikim mejnikom, ki je na evropskih prvenstvih do zdaj uspel le trem.

Solze razočaranja so se spremenile v solze sreče
Luka je v napadu razbremenil Gorana in dodal veliko širine. Prevzel je velik del odgovornosti in kreacije v igri. Odličen je v "pick and roll" igri, po kateri je sam zaključeval, še večkrat pa podajal prostim soigralcem, ki jih je tako uspešno iskal, potem ko je nase "potegnil" dva nasprotna košarkarja. Za Dragićem je bil s statističnim indeksom 18,7 drugi najuspešnejši v slovenski reprezentanci, za kapetanom s 14,3 točke tudi drugi strelec in s 3,6 podaje podajalec, hkrati pa je bil z 8,1 skoka najboljši v izbrani vrsti po povprečju ujetih odbitih žog na tekmo. V izločilnih bojih je dokazoval, da se ne zlomi pod pritiskom, ko je v ključnih trenutkih vzel v roko žogo in odločal v najpomembnejših napadih, hkrati pa je bil na parketu še vedno otroško igriv, ko mu je uspela kakšna velemojstrska poteza. Toda na najpomembnejši tekmi, v finalu in boju za zlato medaljo, je 15 minut pred koncem s solzami v očeh obsedel na klopi. Razlog - poškodba gležnja, zaradi katere ni mogel nadaljevati srečanja.

Pred tem je igral skoraj 23 minut, dal osem točk, ujel sedem odbitih žog in s sijajno akcijo, ko je pretekel celo igrišče in na koncu pošastno zabil, na noge dvignil soigralce na klopi in vseh 7.000 navijačev, ki so pripotovali v Carigrad. Slovenija je morala zaključek odigrati brez "morilca deškega obraza", ki je tako pomemben člen izbrane vrste. A ostali so prevzeli odgovornost in nadomestili tudi odsotnost Dragića, ki na koncu ni mogel igrati. "Cela ekipa ima zasluge za ta uspeh. Vsak, ki je stopil na parket, je dal vse od sebe. Ne le Goran, Prepelič, Vidmar ali jaz. Vsi nosimo zasluge za to zlato. Kapa dol vsej ekipi. Še ne dojamem, da je zlata medalja naša. Znova smo tekmo dobili v obrambi. Odločile so zadnje tri minute, ko smo pritisnili defenzivno in šli do konca," je dejal 18-letni košarkar Real Madrida.

Dokazali, da lahko premagajo kogar koli
S kraljevim klubom je maja carigrajski Sinan Erdem zapuščal sklonjene glave, ko je španski velikan razočaral na Final Fouru Evrolige. Tudi tokrat je bil Dončić že v solzah, ki pa so se po sijajnem zaključku finala spremenile v solze sreče. "Počutim se super. Neverjetno. Smo prvaki Evrope. Sploh ne vem, kaj naj rečem," je evforično razlagal Donke, ki je ob velikem slavju nekoliko pozabil tudi na bolečo poškodbo gležnja, prišel na novinarsko konferenco in s šampanjcem zalil Dragića, Klemna Prepeliča, selektorja Igorja Kokoškova, ki mu je v igri namenil tako pomembno vlogo, in vse tri njegove pomočnike. "Gleženj je v redu. Teden ali dva in bom nazaj. Ni panike," je povedal, nato pa nadaljeval: "Najhuje je bilo, ko sem se zavedal, da ne bom mogel pomagati ekipi. Bil sem razočaran in zelo jezen."

Najboljši mladi košarkar v Evropi je že pred prvenstvom poskrbel za manjšo evforijo, zdaj je dokončno obnorel Slovenijo: "V Stožicah, ko so me tako lepo sprejeli navijači, sem se zavedal, kaj jim pomeni. Tu so bili izjemni in res jim vsa čas. Vsem, ki so nas spodbujali, gredo zahvale, vsej Sloveniji. Sem brez besed. Kolajno posvečam celi Sloveniji." Za odlične predstave je bil najstnik nagrajen z izborom v prvo peterko, kjer ima imenitno družbo ob Dragiću, Pauu Gasolu, Bogdanu Bogdanoviću in Alekseju Švedu. Že dalj časa se ga primerja z največjimi evropskimi igralci. Ko je lovil trojne dvojčke, se je omenjalo Tonija Kukoča, zaradi bravuroznih predstav pri takšni starosti so se delale primerjave z Draženom Petrovićem: "Čim manj se skušam obremenjevati s statistkami in rekordi, so pa te primerjave lepe. Se zavedam, da moram še veliko narediti in me čaka še veliko veliko dela, da bi bil kot Dražen ali Kukoč. Sicer pa ne bi mogel biti bolj zadovoljen s prvenstvom. Igral sem brez pritiska. Tu smo, da igramo košarko in se zabavamo, mi pa smo dokazali, da lahko premagamo kogar koli. Vseeno mi je, kako sem igral, glavno je, da smo zlati. Je pa tudi ta uvrstitev v peterko neverjetna. Zahvala soigralcem, ki so mi pri tem bili v največjo pomoč."

Iz Carigrada