Slovenska košarka ima najboljšo reprezentanco v Evropi. V 60. in 90. letih je imela uspešno Olimpijo. Ima in bo imela Luko Dončića. Imela je svetovne prvake Aljošo Žorgo, Petra Vilfana in Jureta Zdovca. Imela je Marka Milića, Raša Nesterovića in Jako Lakoviča. Imela je največjega, legendarnega Iva Daneua. In ima Gorana Dragića, ki se je slednjemu postavil ob bok. "Dajte Gogiju žogo," pravi naslov biografije slovenskega kapetana. Dajte mu jo, da prinese zlato kolajno.

Daneu je leta 1970, ko je Jugoslavija postala svetovni prvak, končal kariero. Tri leta predtem je na svetovnem prvenstvu tudi postal MVP turnirja. Zdaj reprezentančno kariero zaključuje (naj bi jo) Dragić, kot je napovedal na začetku letošnje akcije. Poslovil se je v velikem slogu, slogu Iva Daneua, z dvignjenim pokalom in zlatim odličjem okoli vratu.

31-letni Ljubljančan je prehodil dolgo pot, od suhljatega mladeniča z Ilirije, prek Slovana in Olimpije, Lige NBA do evropske krone in naziva najkoristnejšega posameznika turnirja. Vpisal se je v zgodovino slovenskega športa in med (vsaj) evropske legende kraljice iger. Blestel je na celotnem turnirju. Bil je pravi vodja in kapetan slovenske reprezentance, hkrati pa udarna sila v njenem napadu. Igral je najboljšo košarko v slovenskem dresu do zdaj, obenem pa bil neki novi Gogi – zrel, premišljen in povsem osredotočen.

V mislih medalja, a ne zlata
Samozavesten je prišel na priprave, ko je tudi spregovoril o naskoku na kolajno, z zmagovalno miselnostjo pa okužil vse soigralce in jih kot pravi kapetan povezal v izvrstno ter, kot se je izkazalo, nepremagljivo moštvo. "Ko sem letos prišel v reprezentanco, sem imel v mislih medaljo, vendar ne takšne, kot jo imam zdaj okoli vratu. Skozi ves turnir smo rasli, na koncu pa se apetiti dvignejo in končalo se je tako," je dejal brez dvoma prvi kandidat za slovenskega športnika leta.

Ves turnir je zvezdnik Miamija blestel, hkrati pa izjemno zrelo vodil reprezentanco na parketu. S statističnim indeksom 22 je bil četrti najboljši na prvenstvu, hkrati pa je bil z 22,6 točke na srečanje tudi četrti najučinkovitejši strelec turnirja. Po EuroBasketu 2013, kjer je bila Slovenija peta, je bil drugič izbran v prvo peterko tekmovanja, obenem pa je bil še najkoristnejši posameznik prvenstva. Kapetan, kakršnega si želi vsaka reprezentanca.

Sijajen je bil v finalu, ko je v drugi četrtini nasul kar 20 točk in spomnil na svojo predstavo v končnici, ko je še nosil dres Phoenixa, proti San Antoniu. Dragić je s 35 točkami izenačil slovenski rekord na evropskih prvenstvih, saj je enak dosežek pred 24 leti uspel Teomanu Alibegoviću: "Seveda je neverjeten občutek, ko ti tako gre. Vsak želi dobro igrati v finalu, toda to je ekipni šport. Brez soigralcev in trenerjev, ki so me dali v tak napad, da lahko napadam in sem to, kar sem ... Bila je dobra tekma. Nisem igral le jaz ali Luka. Ko je bil Luka poškodovan, jaz pa sem imel krče, so bili odlični Vidmar, Prepelič, Randolph in Blažič. To je lepota tega športa. Ponosen sem na vse soigralce."

"Daj nam moči za še ti dve minuti"
35 točk v finalu – pri čemer zaradi krčev v zadnji četrtini ni veliko igral – je po novem četrti najboljši dosežek v zgodovini EuroBasketov. Pred njim so le Aleksandar Đorđević, ki je tokrat sedel na srbski klopi, leta 1995 pa je navdušil v finalu proti Litvi, ko se je izkazal z 41 točkami, Nikos Galis, ki je k uspehu Grčije leta 1987 v statistiko vpisal 40 točk, in Pau Gasol, ki je leta 2003 natresel 36 točk, a je tedaj njegova Španija na Švedskem klonila pred Litvo.

Toda v zaključku tekme kapetan svoji ekipi na parketu zaradi krčev ni mogel več pomagati, vendar je selektor Igor Kokoškov znova potegnil prave poteze, tudi v stresnih trenutkih našel razigrane varovance in z dokaj neizkušenimi posamezniki prišel do zlata: "Imel sem krče in nisem se mogel več premikati. Gledal sem gor in prosil: 'Daj nam moči še za ti dve minuti!' Potem pa so udarili Prepelič, Blažič, Nikolić, Randolph in Vidmar. Res fenomenalno."

Najboljši posameznik letošnjega EuroBasketa je bil jasno navdušen pred slovenskim občinstvom, ki je uprizorilo pravo romanje oziroma invazijo na Carigrad: "Navijačem bi se zahvalil, saj brez njih to ne bi bilo realno. Prišli so v velikem številu, pa vemo, kako daleč je od Ljubljane do Carigrada. Dvorana je gorela in vzdušje je bilo enkratno. Ves turnir so nas navijači glasno podpirali. Te podpore se bom z veseljem ves čas spominjal in razlagal o njej vnukom, otrokom … Res, neverjetno. Podpirali so nas v zelo velikem številu, in to je neverjeten občutek. Zahvalil bi se jim za to podporo. Slovenija, domov prihajamo kot evropski prvaki!"

Iz Carigrada